Kristina Kočan: ŠIVJE

Recenzija je bila objavljena v reviji Mentor in v knjigi Knjižna paberkovanja in odstiranja avtorice Miše Gams.

piše: Miša Gams

Založba Litera, 2018, 58 strani

Rezultat iskanja slik za Å ivje

Po izdanem pesniškem prvencu Šara (2008) in zbirki Kolesa in murve (2014) je pred nami tanka knjižica z naslovom Šivje, v kateri avtorica “šiva” drobce doživetij iz vsakdanjega življenja in jih pred očmi bralca spaja v najrazličnejše podobe in občutja. Če si dovolimo malce pronicljivosti, bi lahko rekli, da po njenih šivih in podobah lahko najbolj pozorno potuje slepi bralec. V prvi vrsti zato, ker so njeni verzi izrazito barviti in “telesni” – pred nami se odpira nenavadno slikovita pokrajina, ki spaja naravne forme z asociacijami na dele telesa. Tako lahko v mislih sledimo “deroči vodi po suhi zemlji”, se spočijemo na “mahu japonskega gozda”, poniknemo z “igrivim potočkom v puščavi”, kjer najdemo zavetje med “sočno ozelenelimi topoli”. Poezija, ki smo ji priča, je izjemno sugestivna in odprta za zvoke in vonje, ki jih vzbudi igra z asociacijami. Tako v pesmi pomlad z burjo Kočanova vzpostavi in obenem zabriše mejo med vetrom in mačko: “sonce je že dovolj visoko / z Burjo sediva na balkonu / je dovolj nizko / zakriva ga v vetru topol / s svojim vrhom / kmalu bodo topoli sočno / ozeleneli te že pogled / nanje skoraj odžeja” Bralec potrebuje kar nekaj trenutkov, da doživi točko, ki jo psihoanalitki imenujejo točka prešitja, ko za nazaj na novo vzpostavi verigo označevalcev in označencev, ki prinašajo nov pomen. Prav zato si je potrebno za vsako pesem v zbirki vzeti čas, izklopiti razum in pustiti nezavednemu, da nas pelje v svet, kjer nič ni samoumevno in dokončno. V svet, v katerega vsakič znova vstopimo malo drugače, ali kot bi se izrazil filozof Heraklit: v svet, katerega vedno znova pritekajo druge vode. In prav voda, ki bodisi dere in kipi, bodisi v obliki posameznih kapljic pronica v zemljo, je pogost motiv Kristinine poezije, ki se na spontan način igra z zvoki in občutji.

V ospredju zbirke Šivje tako poleg utrinkov oz. fragmentov iz nedramatičnega vsakdana, ostaja ljubezenska tematika. Pesmi kot so orehi, polmrak, japonski gozd, pot v puščavo, konec zime, balada, se na eni strani navezujejo na naravo in vsakdanje obrede, na drugi pa na povsem nedolžne znake pozornosti in medsebojne prisotnosti oz. odsotnosti. Tako v pesmi orehi Kočanova zapiše: “siamska dvojčka sva midva / zaspala spet vsak na svojem / robu s hrbtom drug proti drugemu / bi vmes lahko spal / še vsaj en drug par jutri / bom šla na trg / po dve kili orehov / jih bova trla / in bova videla. Bralec se zaloti v pričakovanju nečesa dramatičnega in ravno ko je njegova pozornost na vrhuncu, je pesmi konec, kar ga na eni strani pušča rahlo užaljenega, na drugi strani pa prizemljenega v samem trenutku, ki je edini, na katerega se lahko opre. Roland Barthes v svojem delu Camera lucida opiše numinozno doživetje, ki ga lahko ob pogledu na fotografijo, ki ni nujno zasnovana po tehničnih pravilih in estetskih merilih, kot punctum, kot neke vrste sublimno refleksijo, ki nas instinktivno povleče v brezno iracionalnega. In prav to se zgodi pri branju pesmi iz zbrike Šivje – kljub raztresenosti in izgubi vseh pričakovanj vključno s sledenjem rdeče niti, lahko bralec najde pot iz labirinta in doživi svoj “punctum”, a mora biti potrpežljiv, pozoren in obenem ležeren. Vsaka prebrana pesem namreč potrebuje čas, da se v bralcu “usede” in da jo ta nezavedno premelje in “prilepi” na lastno izkušnjo, ki mu omogoča poistovetenje in obenem distanco s prebranim.

V seriji pesmi, ki se končajo na -ivje (kresničevje, trnje, tirje, trstičevje, peščevje, plavje itd.) lahko zaslutimo vdor živali, rastlin in predmetov v avtoričino zasebnost. Na eni strani imamo vdirajočo realnost v obliki glomaznih zvokov (tirje: “vlaki vdirajo v najino spalnico”) in dotikov (trnje: “robide in maline so odcvetele / ko jih bova obirala / naju bodo veje opraskale / do krvi kot tenke zelene / žice žalosti vsakič / ko se preveč prepustiva / sladkobi the poletnih sadežev / si morava polizat rane / oslajene s krvo in sokom / vsak svoje”), na drugi pa vdor notranjih občutij v zavest (peščevje: “ona mati dveh posvojenih / otrok jaz nekdo / z razparanim prsnim košem in / ostro skalo nasredi ki vedno / znova prereže šive”). Lep primer združitve obojega je pesem ko nekaj pomeni morje, v kateri avtorica čudovito izpelje preplet zunanjih in notranjih impulzov: “paziti da se ne / utopiš v dotiku / bežnem skrivaš vse / v meni zaprhuta / tisoč vran”.

Pesniški svet Kristine Kočan je urejen kaos – kljub temu, da se izogiba klasični postavitvi verzov v pomensko razmejene enote in postavljanju velikih začetnic ter ločil, lahko bralec pesem doživi kot zaključeno celoto, saj ravno slovnična nerazmejenost uvaja odprto strukturo razumevanja besedila, ki tako ob vnovičnem branju ponuja vedno nove možnosti za interpretacijo pesmi. Med svojimi vzorniki navaja pesnike kot so Tomaž Šalamun, Uroš Zupan, Andrej Brvar, Veno Taufer, Milan Vincetič, zanemariti pa ne smemo niti vpliv sodobne ameriške poezije, ki jo je preučevala v okviru doktorskega študija na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pesmi kot so spisek (stvari ki jih moraš narediti v New Yorku), I am not American in The City: 2 vsebujejo vtise ob obisku ameriškega velemesta, med katerimi pogreša “zvezde in ptiče / obojega manjka / zaradi preveč luči” ter drevesa “na vsakem drevesu / v new yorku / je plastična vrečka / I am not American / God is an American”. Lahko bi rekli, da z navajanjem ameriških fraz in postavljanjem velikih začetnic vzpostavi distanco do ameriške ideologije, kar na nek posreden način pove tudi v pesmi The City: 2, kjer nasproti golim ameriškim ginko drevesom postavi mariborska drevesa: “ginko drevesa rastejo tudi / v Mariboru so jeseni / živorumeni listi / odpadejo počasi / ptiči se zaenkrat / še znajdejo glasno / pojejo vedno”.

Bralec bo ob prebiranju pesniške zbirke Šivje izvedel marsikaj o svetu Kristine Kočan, življenju brez krink in tudi o samem sebi. Glavna odlika pričujoče knjižice je namreč v tem, da s preprostimi in neodvečnimi besedami približa doživetja in občutja, ki se nahajajo v vsakem izmed nas.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.