FRANCOSKI SPOMENIK MONT SAINT MICHEL DOBIL SVOJO PRVOTNO PODOBO

Piše: Erik Vodenik

Mesto Mont Saint Michel je nastalo na granitni skali (obdani z morjem) že v srednjem veku. Zaradi svoje specifične lege je bilo izjemno težko dostopno. Njegova obrambna sposobnost je bila tolikšna, da ga v vsej njegovi zgodovini ni nikoli zasedla nobena tuja vojska, kljub številnim obleganjem (še zlasti Angležev). Zaradi omenjenega dejstva je mesto postalo simbol moči in svobode. Postopoma je postalo turistična atrakcij – letno jo obišče do 3 milijone ljudi. Mont Saint Michel je v Franciji druga največja turistična znamenitost, takoj za muzejem Louvre. Pri tem ne gre samo za zgodbo, ki jo nosi, ampak gre za biser gotske arhitekture in sožitja z naravnimi danostmi. Zaradi omenjenih dejstev je bilo mesto leta 1979 uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Dotakniti se moramo tudi vprašanja, zakaj mesta ni bilo mogoče osvojiti. Mesto je zraslo dobesedno na granitni skali, v plitvini ob izlivu reke Couesnon v morje, kjer je prisotno visoko plimovanje. Ob visoki plimi mesto v celoti obdaja morje, ob oseki pa prostrane sipine, ki so praktično neprehodne in ki te lahko hitro posrkajo vase. Le redki (zelo izkušeni) domačini so vedeli, kje je možno prečkati sipine. Angleška vojska tega seveda ni mogla nikoli ugotoviti. Za vojsko je bil tudi prehod s čolni praktično nemogoč. Seveda so se lahko pripeljali do mestnega obzidja, vendar so se morali za resno obleganje tudi izkrcati, takrat pa so spet naleteli na »živi« pesek. Obleganje z velikimi ladjami tudi ni bilo mogoče, ker bi se, ko bi nasedle, lahko tako poškodovale, da bi jih ob naslednji plimi preprosto zalilo morje. Skratka, Mont Saint Michel je bil za tuje vojske nerešljiva uganka.
Že v 19. stoletju, natančneje 1879, so prav zaradi nedostopnosti mesta začeli graditi nasip, preko katerega je bilo mogoče konstantno in neovirano dostopati do mesta. Z leti so nasip vztrajno povečevali do te mere, da se je otok spremenil v polotok. Posledično se je v zalivu zmanjšal pretok vode in nivo sipin se je vztrajno višal. Tako bi se lahko zgodilo, da bi se območja okoli otoka spremenila v kopno. Na srečo je francoska država na omenjeno dejstvo pravočasno reagirala in se lotila sanacije celotnega območja s ciljem, da bi vzpostavili prvotno stanje otoka, hkrati pa do njega dogradili moderno prometno povezavo, ki bi se lahko kar najbolje integrirala v prostor. Prometnica bi morala biti zasnovana tako, da vizualno ne konkurira otoku. Most obiskovalcu ne sme »pasti v oči«, enostavno ga mora spregledati, kajti na to območje ni prišel zaradi mostu, ampak zaradi otoka in njegove kulturne dediščine. Posebno vprašanje je tudi, kako napraviti stik med mostom in otokom. Obiskovalec ne sme dobiti občutka, da je otok ponovno »priklenjen« na obalo.
Osrednje vprašanje je, ali je možno vzpostaviti prvotno stanje otoškega mesteca, ki kljub zgrešenim prostorskim intervencijam še vedno intenzivno nagovarja človekove čute. Cilj sanacije je tako bil vzpostaviti prvotno stanje, kar seveda ni bila ravno lahka naloga, saj omenjeno mesto letno obišče do ogromno obiskovalcev. Prostorski načrtovalci so se tako znašli pred zahtevnim izzivom – vrniti kraju identiteto, ki jo je nekoč imel, ki je bila nekoč osnovana na obrambni funkciji mesta. Problem pa je nastal, ker je sedanja funkcija mesta v diametralnem nasprotju s prvo. Prvotno je mesto moralo biti čim bolj zaprto, danes pa mora biti čim bolj odprto in pretočno za številne obiskovalce.

Da bi prišli do karseda dobre ideje pri zastavljenem problemu, so leta 2002 razpisali mednarodni arhitekturni natečaj pod okriljem Syndicat mixte Baie du Mont Saint-Michel. Na njem je zmagal avstrijski arhitekt Dietmar Feichtinger, in sicer z idejo prometnice, ki je kombinacija ceste z nasipom in jeklenim mostom. Načrtovanje se je pričelo leta 2003, sama gradnja pa leta 2011. Gradnjo so dokončali leta 2014, za javnost pa je odprta od leta 2015. Francozi so se prenove lotili zares celovito. Iz porečja so odstranili ves odvečni mulj, za uravnavanje vodnega sistema pa so na reki zgradili zapornice. Zgradili so številna poslopja s spremljevalnimi vsebinami in obsežna parkirišča ter parkovne površine. Celotno urejanje prostora temelji na osnovni ideji, da otoško mesto leži sredi neokrnjene narave. V bistvu je vsa krajina okoli otoka v celoti skrbno regulirana. Dobro se zavedajo, kateri so tisti atributi, ki pritegnejo množice obiskovalcev, tako da je ves prostor v skladu z njimi tudi urejen. Izvirna identiteta kraja, s katero se lahko povežejo tudi obiskovalci in ne zgolj domačini, je tisti presežek, ki ustvarja interakcije med ljudmi, zato razvoj turizma na omenjenem področju ni stvar naključja. Delež k razvoju kraja je nedvomno dodala tudi arhitekturna stroka, ki v svojih vrstah, vsaj na mednarodni ravni, še vedno premore zelo kreativne posameznike, zato jim skozi institut javnega natečaja omogoča, da pokažejo ves svoj kreativni potencial. Na konkretnem primeru lahko vidimo, katere ideje v arhitekturi ne ustrezajo zgolj človekovim estetskim dilemam, ampak tudi gospodarskim. Narava idej v arhitekturi je iskanje celovitih odgovorov na kompleksna družbena vprašanja. V omenjenem primeru lahko vidimo učinke ene same dobre ideje in prizadevanja številnih strokovnjakov za njeno uresničitev.