Piše: Tanja Jerebic

V letošnjem decembru se protesti po Evropi kar vrstijo. Najprej je prekipelo Francozom zaradi napovedanega zvišanja trošarin na gorivo, kasneje se je izkazalo, da so jih na ulice pripeljali vse višji davki in stroški, ki jim v razmerju do prihodkov ne omogočajo dostojnega življenja. Slovenski sindikalisti z delavci zahtevajo višje plače, v Beogradu protestirajo proti političnemu nasilju, diktaturi, korupciji …

Madžari so v soboto protestirali proti suženjskemu zakonu, ki bi še poslabšal veljavne (ne)pravice delavcev. Vlada želi spremeniti zakon v prid delodajalcev. Ti bi po novem od delavca lahko zahtevali 400 dodatnih nadur mesečno, kar je 150 ur več od zdajšnje predpisane zgornje meje, ki je nekateri že zdaj ne upoštevajo … V grobem bi to pomenilo uvedbo šestdnevnega delovnika oziroma 10-urnega delovnika. Še bolj nesramen je predlog, ki naj bi delodajalcem dovoljeval poplačilo nadur v roku 3 let. Že zdajšnji zakon na Madžarskem, ki dovoljuje vrnitev dolga delavcem v enem letu, je neverjeten. V resnici ni nič drugega kot brezobrestno posojilo delodajalcem s strani delavcev pod prisilo države. Če podjetje v tem času propade, ostanejo brez plačila … Delavci si po treh letih za isto vsoto lahko kupijo manj dobrin, medtem ko se kapitalistom nabirajo obresti na bankah … Pojav se je preselil že po vsej Evropi, da si ne bi kdo delal utvar, da je pri nas kaj bolje.

Madžari so bili zatirani tudi v prejšnjem sistemu. V sredini osemdesetih smo bili s tatom in njegovo partnerko za prvomajske praznike v Budimpešti. Stanovali smo pri neki družini, kjer sta zakonca govorila samo madžarsko. Ene same besede nista znala v tujem jeziku in tudi sicer sta med sabo bolj šepetala. Prav gostobesedna nista bila. V stanovanju je vladala tišina kot v grobnici. Skratka prestrašeni ljudje, čeprav je tisto obdobje veljalo za najmilejše v času komunistične diktature na Madžarskem.

Če hočeš videti, kako ljudje zares živijo na nekem območju, moraš to osebno preveriti. Države navzven pošiljajo precej olepšano sliko od dejanske. To vemo predvsem iz lastnih izkušenj. S kakšnim terorjem so se spopadali v državah Vzhodnega bloka, smo bili seznanjeni šele iz literature in filmske produkcije mnogo let kasneje. Ljudem nič ne pomeni gospodarska rast, neko umetno merilo, pri katerem revnejše države še bolj goljufajo od bogatejših, da bi izpadle pred svetom bolj uspešne kot v resnici. Pomembno je, kaj lahko dajo državljani v lonec, kolikokrat ostane ta prazen in kaj si lahko še privoščijo poleg osnovnega vegetiranja, šteje le kvaliteta življenja in pravice ter standard najrevnejšega v državi, kajti težnja oblastnikov, da bi tehtnico prevesili proti dnu in s tem več nagrabili zase, je obstajala od vedno.