Piše: Matej Krajnc
Mute, 2018
Leta 1965, ko je zlata doba klasičnega muzikala bila že bolj ali manj mimo, se je pojavil film Moje pesmi, moje sanje in s svojim komercialnim uspehom koncept romantično-glasbenega filma z zgodovinsko vsebino za vse večne čase spremenil v klasiko. Pesmi iz filma so posneli mnogi ugledni izvajalci_ke, postal pa je tudi kulten, čeprav je naletel na kritike, da je predolg, prestaromoden in prepocukran, kar seveda takisto drži. Zato imamo zdaj novo različico, vsaj glasbeno.
Laibach so po medijsko zelo odmevni “korejski” zgodbi in dveh dokumentarcih med poslušalce poslali svojo različico zgodbe o družini von Trapp. Prekaljeni reinterpretatorji so na ploščo zapisali, da so že v rani mladosti gledali film in da so si že dolgo želeli narediti svojo različico glasbe iz njega. Ob tem nas začudi, da so čakali tako dolgo; njihova slogovna in kontekstualna usmerjenost bi po tem filmu lahko klicala že zdavnaj, tega so se pri ustvarjanju očitno tudi sami zavedali. Povabilo v Pjongjang naj bi bilo odločilno za ta korak, so povedali, saj naj bi film Moje pesmi, moje sanje bil v Severni Koreji izjemno priljubljen in redek zahodnjaški kulturni artefakt, ki tam ni prepovedan, nasprotno, celo del šolskih učnih načrtov je. Laibachi so to dejstvo spretno obrnili sebi v prid, ko so Marijo iz pesmi How Do You Solve A Problem Like Maria zamenjali v Korejo, ki je rdeča nit tokratne zgodbe; vinilna različica se zaključi z atmosferično klavirsko izvedbo korejske ljudske pesmi Arirang. Raje kot da bi vsevdilj poudarjali že omenjeni nastop in dotično državo, pa ob poslušanju albuma pomislimo na zgodovino Evrope dvajsetega stoletja in večno se rotirajoče vzroke ter posledice. Gromovne laibachovske predelave pesmi sicer glede na njihov siceršnji opus ne prinašajo kakšnih bistveno novih ali svežih idej; pesmi zvenijo natanko tako, kot bi si jih predstavljali v laibachovskih preoblekah, zato pričujoča plošča v celotni diskografiji zasedbe ne pomeni kakšnega bistvenega koraka naprej, zvečine gre za klasično laibachovsko obračunavanje s sicer nadvse milozvočnimi in poslušljivimi pesmicami. Jasno nam je, da bo naslovna pesem iz operetne izvedbe Julie Andrews postala gotskorohneči statement, ki ga – s skoraj komičnim učinkom – prekinjajo kvazioperetni vokalni nastavki ambientalnega značaja. Tudi Goatherd, Edelweiss in Do-Re-Mi so narejeni na podoben način, in čeprav so priredbe dobre in jih je zanimivo slišati, se nam zdi – kot so ponekod ugotavljali – da smo vse to že slišali. Edelweiss na trenutke zveni, kot bi križali Nicka Cava in poznega Cohena, kar velja denimo tudi za My Favorite Things. Najbolj zanimivi plati plošče sta tako njena ambientalnost in zaključni del, od katerega ga je na vinilu le kanček (dobite ga na zgoščenki in v digitalni obliki), ko se z Mario/Koreo obdelovanje muzikala zaključi in pridejo na vrsto “korejske” teme: Arirang, Gayageum in Welcome Speech, dolg minuto in pol.
Če se torej spomnite, kako je zvenela izvirna različica Edelweiss, pa kako so jo pri nas zapeli Rafko Irgolič, Beti Jurković in Oto Pestner, vzemite v roko pričujočo ploščo in poslušajte še, kako so Laibach pripeljali vanjo svojo vizijo tako muzikala kot tistih nevarnih let vzpona nacizma, ki se jih dandanes očitno vse premalo spominjamo, ne le pri nas, ampak po vsej Evropi in onkraj oceana. Pri nas se dogodi, da podirajo, odstranjujejo in vandalizirajo spomenike tistih, ki so se tej invaziji upirali, pa naj nova plošča Laibachov ne bo samo reinterpretacija legendarne filmske glasbe in delčka korejske glasbene zgodovine, ampak tudi zgodovinski opomnik. Pa še ena asociacija me grabi: filmska os Lili – G. I. Blues – The Sound of Music. Tisti, ki veste, o čem govorim, se zdaj verjetno že nasmihate.
Gatefold, vir: vinilna različica plošče