Piše: Matej Krajnc

Universal, 2018

Ko so Stonesi avgusta 1994 izdali album Voodoo Lounge, sem bil v Bournemouthu in sem album kupil skupaj s Sleeps With Angels Neila Younga. Obe plošči sta zaznamovali moj prehod iz gimnazije na fakulteto; Stonesi so se, ko so avgusta 1994 izdali omenjeno ploščo, odpravili na dolgo turnejo, zaključili so jo šele jeseni 1995. Novembra 1994, ko sem že sedel na predavanjih na FF, je v Miamiju nastal tale posnetek, kjer vidimo in slišimo Stonese v vsej gloriji devetdesetih … in prvič z novim basistom. Bill Wyman je odšel, Daryl Jones prišel … in še vedno ni uradni član benda. V začetku osemdesetih je, dvajsetleten, igral z Milesom Davisom, prvo polovico devetdesetih pa je zaključil z igranjem na turneji “največjega rokenrolovskega benda na svetu” – tako Stonese napove tudi Whoopi Goldberg. Sledi spektakel, ki je takrat obveljal za največjega do tedaj, tudi kar zadeva scensko inovativnost.

Kar zadeva glasbo, je album Voodoo Lounge za seboj pustil vsaj eno klasiko – You Got Me Rocking, spomnim pa se, kako smo se smejali gigantskemu Micku Jaggerju v spotu za Love Is Strong. Slednja je bolj ali manj formulaična rockovska pesem, že slišano, a You Got me Rocking prva v sebi nosi ravno dovolj energije, da učinkuje kot pesem iz železnega stonesovskega kanona, vsaj na odru. Test časa je prestala precej bolje kot Love Is Strong Poleg omenjenih dveh so med opaznejšimi pesmimi na plošči bile še Sparks Will Fly, I Go Wild in Out Of Tears. Album je bil komercialno uspešen, turneja tudi in prav DVD z omenjenega majskega nastopa (ali Blu-Ray, če vam je ljubši) je glavna atrakcija pričujočega paketa. Poleg poskakujočega Jaggerja, vseprisotnega Richardsa, skuliranega Wattsa in igrivega Wooda Jones ostane nekako v ozadju, a to niti ni tolikanj pomembno. Na odru se je zvrstilo kar nekaj eminentnih gostov, najprej Sheryl Crow, takrat po zaslugi albuma Tuesday Night Music Club sveža pop zvezda, ki gostuje v pesmi Live With Me. Eminenca sodobnega kitarskega bluesa Robert Cray se pojavi v priredbi pesmi Roberta Johnsona Stop Breaking Down Blues, za njim pa Bo Diddley v svoji Who Do You Love. Diddleyjev nastop je bil vsaj zame tudi vrhunec koncerta in Stonesi na svoje začetke tudi sicer niso pozabili; nastop so začeli s Hollyjevo Not Fade Away, ki temelji na diddleyjevskem ritmu in ki je bil eden prvih posnetkov v njihovi karieri, izvedli so tudi It’s All Over Now (na mali plošči so to pesem Bobbyja Womacka izdali junija 1964), med dodatki na DVDju (Blu-Rayju) pa najdemo še I Can’t Get Next To You (sicer z repertoarja The Tempatations). Album Voodoo Lounge je zastopan s šestimi pesmimi, kar se ne zdi veliko glede na to, da je turneja namenjena njegovi promociji, a tako se “drobi piškotek”, kot pravijo – oboževalci želijo slišati zlasti “greatest hits”, ki jih ne manjka – od Satisfaction  do Honky Tonk Women in Start Me Up.

Voodoo Lounge ste že poprej lahko dobili v video obliki, a v nekoliko editirani različici, tale nova pa naj bi bila neokrnjena, brez primanjkljajev. Zanimivo je, da Stonesi navkljub tudi takrat že skoraj ritualni navadi niso izdali albuma s posnetki s turneje, pač pa so leta 1995 izdali Stripped, album, ki je kombiniral nekatere studijske posnetke s posnetki nastopov v bolj intimnih okoljih; med slednjimi se je takrat znašla tudi predelava Dylanove Like A Rolling Stone. Tale izdaja pa obstaja tudi v trojni vinilni različici, kar ne bo slaba izbira. O Stonesih v devetdesetih si lahko mislite marsikaj, a bili so in so še (za zdaj) neuničljiv stroj, ki ne mara kaj dosti za čas. V svoje vrste so si pridelali plemiča, ki pa je hkrati precej kritičen do imperija, ki mu je to “čast” podelil. No ja, boste rekli, nič novega v kraljestvu Stonesov. To kraljestvo je bilo leta 1994 precej razkošno tudi na oko.