Kratek pregled Modernih klasikov 2018

Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2018

Letošnji letnik zbirke Moderni klasiki, ki že od leta 2001 pokriva sodobno svetovno prozo, zlasti iz druge polovice 20. in začetka 21. stoletja, prinaša šest knjig: romanov in kratkih zgodb/novel, o katerih je vredno tuhtati. Zbirka je zdaj že prešla mejo stotaka; letošnji letnik se konča pri sto sedmi knjigi, kar je lepa in bržčas tudi vzpodbudna številka za sleherni prevodni trg. O njem tokrat ne bomo posebej govorili, pač pa si bomo raje ogledali pričujoči izplen leta 2018, ki se zdaj že kar hitro približuje koncu ne glede na to, da bi človek/bralec prisegel, da je bil skoraj še januar, ko smo se spraševali, kakšen bo letošnji beletristični videz pod označbo “summa summarum”.

Starec je govóril mi, da je v primeru svežnja knjig najbolje začeti instinktivno, pa vendar nam Moderni klasiki to odločitev še olajšajo. Ker so oštevilčeni, ni težko zajezditi zaporedja, a tokrat smo se odločili, da gremo od zadaj, torej od sto sedme proti sto drugi knjigi. Čemu tako? Ker lahko; dan je pravšnji, sneg bo še počakal, zunaj pa nimamo česa početi (pravijo, a to zgolj zato, da upravičijo sedenje).

Imena gredo takole:

107 – E. L. Doctorow: Življenja pesnikov, prevod: Lili Potpara (spremna beseda: Julija Uršič)

106 – Ján Johanides: Intima, prevod in spremna beseda: Andrej Pleterski 

105 – Christoph Ransmayr: Cox ali tok časa, prevod in spremna beseda: Štefan Vevar

104 – Lucia Berlin: Priročnik za čistilke, prevod in spremna beseda: Pia Prezelj

103 – Josef Škvorecký: Strahopetci, prevod in spremna beseda: Nives Vidrih in

102 – Immanuel Mifsu: Jutta Heim, prevod: Vera Pejovič in Peter Semolič (spremna beseda: Peter Semolič)

O knjigah tokrat ne bomo zapisovali dolgih razglabljanj ali spoilerjev, preberite jih sami in se popeljite skozi pomembna literarna poglavja zadnjega stoletja. Splača se poglobiti tudi v strokovne spremne besede, ki prebrano kontekstualizirajo z več plati; ob tem velja zapisati, da upamo, da pri “Modernih” v prihodnje ne bo prišlo do zmanjševanja števila enot, kot se to dogaja denimo pri Novi liriki, eni najpomembnejših novodobnih književnih zbirk, sicer seveda nekomercialni, a za literarno identiteto naroda na dolgi rok nepogrešljivi. Literarna podoba naroda se namreč kaže tudi po številu prevodov in pri nas je še precej vrzeli, ki jih bo ob vse bolj “tržni” knjižni politiki težko zapolniti, tudi zaradi podplačanosti usposobljenih prevajalcev. A to je že druga zgodba, ki bo, če bo šlo tako naprej, tudi kaj kmalu prešla v “moderno klasiko”.

Pa zaključimo kratek pregled z besedami mojstra Doctorowa, ki so pomenljive in hkrati duhovite: “Mali otrok tukaj bi rad tipkal. Prav, primem ga za prstek, zdaj tipkava, rahlo pritiskam z njegovim drobcenim kazalcem, tipka, ki odskoči, ga navduši, naenkrat je vsaka pritisnjena črka vvv, všeč mu je v, hej, kdo tole tipka? (…) menda bova prišla do konca strani, opravila mojo dnevno normo, daj no mali, saj zmoreš še tri ušive vrstice”. 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.