Piše: Tanja Jerebic
Italija se od sredine sedemdesetih spopada z velikim finančnim primanjkljajem, ki se je začel kopičiti v Zahodni Evropi v času naftne krize. Leta 1973 je znašal 12 % bruto domačega proizvoda, leta 1994 pa že 120 odstotkov BDP-ja. Leta 1979 so evropske države uvedle Evropski monetarni sistem, ki je bil ’fiksiran’ na nemško marko. V Italiji je bila visoka inflacija. Da bi lira lahko konkurirala marki, je italijanska centralna banka uvedla visoko osnovno medbančno obrestno mero. Nanjo je vezan donos obveznic — ki jih države navadno izdajo z namenom financiranja javnega dolga, proračunskega primanjkljaja, pokritja investicij itd. — kar je pomenilo, da so se zadolževali po izjemno visoki obrestni meri. V Italiji je znašal državni dolg za lansko leto 131,8 % BDP-ja, presežek v proračunu tako požrejo obresti oziroma stari dolg, zato noben predlog proračuna, ki ga predložijo Evropski komisiji, ne more biti dovolj dober, saj je vir težav drugje …
Naj vlada še tako strada svoje državljane in gospodarstveniki ožemajo prekarno zaposlene do nezavesti, bo dolg zaradi obresti še vedno naraščal, kljub nadnaravni produktivnosti … Spomnimo se le grške tragedije, pri njih imajo vladni dolg v višini 178,6 % BDP-ja, medtem ko znaša javni dolg Slovenije 73,6 % in je za 4,8 % nižji od avstrijskega, da bomo znali primerjati njihove in slovenske plače oziroma standard življenja brez slabe vesti! Naše bi morale biti vsaj primerljive z avstrijskimi, ker imamo manj dolga in bi si to lahko privoščili, četudi je delo pri nas bolj obdavčeno …
Italija spada med države z najvišjim deležem nestalnih, začasnih zaposlitev. Temu primerna je motivacija zaposlenih in (ne)produktivnost, najbrž bi temu lahko rekli apatičnost, saj opravijo Italijani enormno število ur na delavca, ki je primerljivo z azijsko delovno silo. Večna prezadolženost se pozna pri podhranjenem izobraževalnem sistemu, saj med evropskimi državami manj sredstev za izobraževanje namenijo le Bolgarija, Romunija in Madžarska. V Italiji imajo 10 % manj univerzitetno izobraženih ljudi v primerjavi z razvitima evropskima državama, kot sta Nemčija in Francija.
Za kristjane se opredeljuje 90 % Italijanov in imajo v primerjavi s Slovenci precej višji delež verujočih oziroma krščenih. Ta znaša pri nas 57,8 % iz popisa prebivalstva leta 2002, za leto 2015 pa že 74,37 %, največ jih odpade na mariborsko nadškofijo (skoraj 85 %). Pri prvem podatku so merili tiste, ki so se izrekli za verujoče, drugi podatek je najbrž število vseh krščenih iz cerkvene evidence.
Kljub vsemu je zaskrbljujoče, da Italijani vidijo vero kot del svoje tradicije oziroma nacionalne identitete. Z verovanjem ni nič narobe, dokler imajo ljudje prosto pot pri izbiri in svojega pogleda ne vsiljujejo vsem okrog sebe. Ko razpela zapolnijo vsak javni prostor, pomeni, da so se odrekli lastni svobodi in jo kratijo drugače mislečim. Verski fanatizem pomeni obvezno izključevanje marginalnih manjšin. Tisti, ki prihajajo z vojnih območij, so kristjani le v manjšini …
Menim, da je eskalacija verskih simbolov po lokalnih skupnostih v Italiji politična manipulacija, s katero vladajoči preusmerjajo pozornost od (ne)znosnega k znosnejšemu, državljan z glavo v oblakih pa je lažje vodljiv od prizemljenega. Bog nima moči, da bi interveniral v finančnih sferah in odpisal dolgove, ker jih tudi ustvaril ni. Ko se začne narod masovno obračati k Bogu, z mirno vestjo posumimo, da je zmanjkalo upanja na Zemlji. Torej naj se upanje spet naseli v tostranstvo.
Viri:
https://radiostudent.si/Politika/Ponudba-in-prevpra%C5%A1evanje/Boj-za-odstotke
http://www.financnislovar.com/definicije/drzavne-obveznice.html
https://katoliska-cerkev.si/skofije/osnovni-statisticni-podatki-o-cerkvi-na-slovenskem
https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/polovica-slovencev-se-hitro-oznaci-za-verne-polovica-pa-ne
https://www.rtvslo.si/svet/krizi-v-solah-so-izraz-italijanske-nacionalne-identitete/233706
https://www.delo.si/novice/svet/italija-proti-prepovedi-krizev-v-ucilnicah.html