Marko Grobler, Borut Gombač: Melodije zamolčanih besed

Piše: Matej Krajnc

Pivec, 2018

IMG_1975.jpg

Borut Gombač je zagotovo eden najbolj uglasbljevanih sodobnih slovenskih pesnikov. Njegove subtilne, tako lirične kot pripovedne, mojstrsko rimane pesmi, kar same kličejo po raznoterih glasbenih upodobitvah. Njegove pesmi so bile redno zastopane v projektu Rokerji pojejo pesnike, Marko Grobler pa je po Kvintonih še en viden glasbeni ustvarjalec, ki se je njegovih pesmi lotil konceptualno, v obliki albuma. Melodije zamolčanih besed že z ovitkom pririšejo vzdušje Gombačevih pesmi, uglasbitve pa se udejanjajo v kantavtorsko-bluesovsko/jazzovskih tonih, ki ohranjajo primat besedila in ga tako vokalno kot inštrumentalno nadgrajujejo z domiselnimi uglasbitvenimi strukturami.

Izbor stavi na Gombačeve “pesmi dvojine”. Vso glasbo je spisal Marko Grobler, sicer star kantavtorski maček, aranžmaje pa dotuhtal skupaj z Dejanom Berdenom in Markom Gutmanom; slednji je zapisan tudi kot producent albuma. Grobler si koncepta ni zamislil kot popotovanje vokalnega solista, zato na albumu srečamo številne goste: v pesmih Rdeča luč utripa in Tisoč not v očeh srečamo Bilbi, Ana Karneža se oglasi v štirih pesmih: Nekje je ena več, Med jablanami mislim nate, Vse bolj sem tvoja, Na notnem črtovju, Aphra Tesla in Katarina Rozman pa vsaka v dveh: Prepišne lege, V šipi bifeja in Včasih pa, Z vonjem pomladi. Grobler je poleg glasu prispeval še akustično kitaro, soaranžer Dejan Berden je poskrbel za klavir, klaviature, sintetizatorje in bobne, Luka Gaiser igra kontrabas v treh pesmih, Janez Vovk pa krilovko v Prepišni legi. Vse to meri na dobro pretuhtan glasbeni načrt, da se pesmim dá tisto, kar potrebujejo. Pesmi so zagotovo primerne tudi za radijsko predvajanje, sproducirane so zanimivo in poslušljivo, kar pomeni, da take, kot so, v svojih novih glasbenih oblekah lahko dosežejo širok krog poslušalcev. In, kar je bilo zame še posebej zanimivo, na plošči sem naletel tudi na znamenito Bukvarko Blažko, s katero sem se pri različnih projektih uglasbljevanja Gombačevih pesmi morda najpogosteje srečeval, tudi z osebno uglasbitvijo, in je vselej zanimivo slišati, kako se te pesmi lotevajo različni ustvarjalci, od Tomija Lorberja do pričujoče različice.

Pri založbi Pivec, kjer je izšla plošča, o kateri teče beseda, so v knjižico zapisali tudi vsa besedila, kar pomeni, da se poslušalec Gombačevih pesmi sreča tudi z bralcem – samim sabo. Gombačeve pesmi na papirju stojijo kot izbrušeni mini monumenti srečevanja sodobne izpovedi in klasične forme in takih mojstrov, ki znotraj metuzalemovske zgodbe slovenske rimane poezije znajo vedno znova najti svež, neklišejski moment, je dandanes malo. Grobler se tega zaveda in je svoje uglasbitve zastavil v skladu s tem izročilom. Na plošči je čisto na koncu zapisan tudi že omenjeni koncept: “Melodije zamolčanih besed osvetljujejo ljubezenski odnos z različnih zornih kotov in z barvito zvočnostjo besed, izbranimi detajli in ekspresivnimi pomenskimi preskoki izrazito presegajo klišejskost tovrstnih izdelkov.” Če bi festival Slovenska popevka še vedno gostil pesnike, kot se je to dogajalo na samem začetku zgodbe slovenske (popularne) glasbe, bi pričujoče uglasbitve lahko pomenile tudi novo raven in oplemenitev določenih slovenskih glasbenih festivalov, ki so žal že dolgo časa samim sebi namen in se utapljajo v slapovih brezizraznosti in povprečnosti. Vzemimo denimo pesem Z vonjem pomladi: zlahka jo slišim kot klasiko, ki bi jo postavili ob bok tistemu, kar se je dogajalo na začetku zlate dobe popevke (Zlobec, Strniša). Morda v premislek. Vmes pa nam ostaja trinajst pričujočih liričnoglasbenih poglavij in glede na ustvarjanje Boruta Gombača ne gre dvomiti, da se jih bo nabralo še precej.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.