Piše: Matej Krajnc

Društvo MAUS, 2017

Spremna beseda: Patricija Dodič

Intima pričujoče knjige sodi med tiste literarne dogodke, ko se “recenzent” znajde pred nezavidljivo nalogo; vprašamo se, kako neki obravnavati tolikšno intimo drugega. Dokler seveda ne postane jasno, da je ta “intima drugega” tudi naša intima, da gre kljub zelo osebnim liričnim izpovedim navsezadnje tudi za nekakšno splošno pesniško izrekanje, seveda v smislu, da je sentiment “vesoljen”, da smo v takem primeru vsi David Bedrač, da se torej lahko z njim poistovetimo. Skratka, da vemo in razumemo, o čem piše in kaj izreka, a kljub temu ostajata način in intima tega izrekanja tipično njegova. Univerzalnost sentimenta je torej tudi naša, “nianse”, kot bi dejal nek drug pesnik s panonskih nižin, pa docela Bedračeve.

“Sva, kot napeta jadra, / sva, kot naoljena dvojina, / sva, kot srce nekega vročega potresa / in lomečih ploskev …” zapiše Bedrač v uvodni pesmi To izrečeš tako in s tem izrekom opredeli celotno rdečo nit zbirke. “Hiša njenega popka” je prostor skrajne intime, zavezanosti drug drugemu, splošne in erotične, kajti naposled gre pri Bedraču vendar tudi za erotično senzibiliteto, za telesno dimenzijo, ki pa ima svoje korenine trdno zasidrane v duhovni dimenziji. Obe tvorita intimno (erotično) celoto, skozi katero se izrisuje Bedračev pesniški svet pričujoče knjige. Kar programski je že, premišljeno tematiziran v več razdelkov: Pesmi zate, Golokožja, Pesmi, ki jih pišem, so tvoje … V pričujočih treh razdelkih smo priča intimnemu dogajanju, ki skozi tesno pripadnost dvojini suvereno vstopi v že omenjeni prostor, v hišo (njenega) popka (situacija je lahko tudi obratna, če beremo te pesmi z obeh perspektiv dvojine) in, ko “med padanjem navzdol / pesmi zanihajo / s škrajami v sebi …” (Izrezovanja), se zgodi “recitacija dveh teles – / verzi na koži, ki se ližejo / in mešajo / v metrična poskakovanja, / ponavljanja …” (Pesmi, ki jih pišem, so tvoje 6), nakar preidemo v sklepna ciklusa Žitnih pesmi in Nitnic, kjer ni več dvoma, da “elastična noč sva, / luna, ki se razteza, zvezda, ki kaplja / v najin zbiralnik …” (Žitne pesmi 8) in posledično, ko “razblini / se / kot / ti / in / jaz / na / pajčevini …” se intimna izkušnja (s poetsko dimenzijo vred) zgosti v sam vrh in “postelja / zapre / dlani” (Nitnice I).

Patricija Dodič v spremni besedi ugotavlja, da je na koncu poti “Vse Eno”: pesnik=pesem=ženska. Kar se v sklepnem razdelku Nitnice potrdi celo večkrat in kar se pravzaprav potrjuje skoz celotnen pesniški sprehod po pričujoči hiši, če govorimo o popku, bržčas ne izostane tudi dimenzija “primarnosti”, v tem primeru drugačne dimenzije vračanja k prvinski intimi, kjer “hiša popka” ni zgolj najsvetejši prostor “med dvema”, pač pa tudi “zavetje” ali, v našem primeru, popolna predanost. Intimi (erotiki) in seveda tudi poeziji.