Andrej
Lutman in njegov posebni način razmišljanja o literaturi
V
knjižni zbirki FRONTIER je pri Kulturnem centru Maribor izšla leta
2018 publikacija Andreja Lutmana IZ KNJIG V KNJIGO
Zbirka dveh ducatov različno dolgih spisov in zapisov o pesnjenju in pesništvu, ki jih je Andrej Lutman objavil v publikaciji s pomenljivim naslovom Iz knjig v knjigo, je nekaj posebnega. Avtor se približuje pojavu pesnjenja na različne načine in iz posebnih zornih kotov. Na subtilen način posega iz „notranje“ substance pesnjenja v osnovnice pesniške biti kot take. Zdi se, da se dogaja obkrožanje nekega skrivnostnega večsmernega in mnogopomenskega pojava s pomočjo pesništvu imanentnega pristopa
Celotno publikacijo Iz knjig v knjigo bi lahko poimenovali „dolga pesnitev o pesništvu“. Lutman tipa v vseobsežnost pojava na podtalen način. Svoje literarne ugotovitve gradi iz zamolklih težko dosegljivih virov. Pravzaprav „pesni“ knjigo o pesnjeju. Njegovi spisi niso znanstveno delo, temveč subjektivno znotrajliterarno približevanje pesniškim procesom s pomočjo ustvarjanja kot takega. Lutman se v nekem smislu vede kot besedni čarovnik, kot čarodej besed. S pomočjo čaranja besed v nove besede in iz teh v stavke in stavčne zveze razpleta klopčič, v katerega je ujeta poezija. Na ta način se skuša približati tudi skupkom besed in besedil različnih avtorjev, ki jih je izbral kot primere za svoja razmišljanja. Iz Lutmanovih besednih in stavčnih tvorb rastejo novi pomeni in nadpomeni, ki se ob „cvetličenju“ besed ( kar je Lutmanov izraz) postopoma prerojevajo – kot urokova prerokba –v novi smisel in razodenejo kot samosvoje pesnitve. Smo v globini pesniškega debla, skozi katerega se po žilnih kapilarah pretakajo v načinu poetične osmoze bistveni ustvarjalni procesi.
Andrej Lutman, Iz knjig v knjigo, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018Skrivnost
poezije. Kaj je poezija? Lutman se ne izmika mnogoternosti pojava.
Obkroža ga na različne načine, vendar se zdi, da se mu kljub
stopnjevanemu zagonu fenomen pesništva vedno znova izmuzne iz rok.
Očitno ga ni mogoče stoodstotno definirati. Avtor se absolutumu
poezije zato približuje na različne načine. Bit poezije odkriva
tako rekoč iz risa, iz začaranega kroga, v katerem lebdi še vse
nerazodeto, ki se bo ob rojstvu v živo kot studenec bistre vode
udejanilo v bralcu in se morebiti postopoma razodelo v širši
kulturni javnosti.
Svoja
izvajanja avtor konkretizira z zapisi o nekaterih pesnicah In
pesnikih predvsem s slovenskega primorskega področja. Piše o
poezijah Nevina Birse, Jolke Milič, Janeza Ovsca, Jožka Štucina
oziroma Regine Kralj, tem pa doda še samosvoja pojava prozaista
Dušana Jelinčiča in Srečka Kosovela. Vsi omenjeni – razen
Kosovela – se nahajajo izven tako imenovane kanonizirane
literature, ki tako dobrodelno uspava dušo uradne slovenske
literarne mitologije in njenih reprezentativnih zastopnikov v visokih
inštitucijah, društvih in akademskih razstaviščih, čeprav je
kanonizacija pravzaprav religiozni pojem in je namenjena le
svetnikom – in še to samo pod določenimi pogoji.
Lutmanov
izbor velikokrat v drugo kategorijo izbrisanih literarnih usod je
zato posebno dobrodošel. Je bister subverzivni namig, da se ne smemo
pri odkrivanju in tolmačenju aktualnega pa tudi zgodovinskega
pesniškega utripa ustaviti le pri uradnih sodbah in akademskih
razsodbah o posameznih literatih ter literarnih smereh in obdobjih.
Lutman
odkrije pri zgoraj omenjenih pesnikih in pesnicah vrsto subtilnih
izrazitosti. Birsovo zbirko Elektronke
v očeh in nekatera
njegova druga dela uvrsti v elementarno poetiko občutka dokončnega
brezpotja.
Pri
Janezu Ovscu med drugim zabeleži, da „je ohranil in razvil
svojevrsten pesniški izraz, ki na Slovenskem ni prav pogost“.
Citira misel, ki jo je Ovsec zapisal v pismu literarnemu zgodovinarju
in kritiku Francetu Piberniku: „…V svoji izpovednosti sem šel
nekoliko stran od pestovanja bolečine, ki ga je bilo v slovenski
poeziji vedno veliko…“ . In pristavi: „Pesem Janeza Ovsca je
premišljena vaba za spoznanje o radosti bivanja, o veselju, o
lepoti, o ljubezni, o moči in o soncu, ki je v vsakem srcu…“
Poseben
sestavek nameni Jolki Milič, ki sodi kot prevajalka in kulturna
poročevalka med najpomembnejše posrednike med aktualnim slovenskim
in italijanskim pesništvom. Avtor se zaustavi pri njeni edini
pesniški zbirki z naslovom Pesmi,
objavljeni leta 1972 v seriji izdaj lirike različnih avtorjev
Pesniški list založb Lipa v Kopru in Založništva tržaškega
tiska v Trstu. Lutman obžaluje, da se Jolka Milič ni bolj
posvetila svoji lastni liriki, v kateri je pokazala, kot zapiše,
„drugačno obravnavo jezika in same izrazne oblike“. Meni, da
njene pesmi „ kažejo več kot le dobre pesniške nastavke, namreč
na zrelo spogledovanje z naskoki nad nadarjenost,…da se ga ukroti
do te mere, da daje od sebe vse, kar zmore…“ Zdi se mu, da je
pretirana skrbnost do jezika vodila pesnico v prevajanje…, ki
zadosti prav pogoju natančnosti….in ne dopušča toliko mejnih
stanj…“
Lutman
se zaustavi tudi pri pojavu Regina Kralj oziroma pri pesniku in
dolgoletnem uredniku revije Primorska srečanja Jožku Štucinu.
Regina Kralj je namreč Štucinova subverzivna pesniška iznajdba. Je
psevdonim za alternativno protestniško poigravanje s seksom in
erotiko, ki je velikokrat vgrajeno v posebno pesniško posodo v
obliki japonskega hajkuja. Je tudi upor proti družbenemu
konformizmu, kot je prišel do izraza v znanih subkulturnih
slovenskih založniških iniciativah Fondi
Oryja Pála in
Frontier.
Pri
zapisu o Srečku Kosovelu se Lutman najprej sooči s korektorjem
njegovega pesniškega opusa Antonom Ocvirkom, ki si je kot urednik
Kosovelovega Zbranega
dela dovolil poseg
v samo strukturo besedil tega eminentnega slovenskega avantgardnega
pesnika. Lutman opozori na čudni odnos literarnega zgodovinarja in
univerzitetnega profesorja Ocvirka, ki ni bil le Kosovelov sodobnik,
temveč očitno tudi njegov tekmec, čeprav ni doumel bistva njegove
poezije. Raziskovati delo in življenje Srečka Kosovela je za
avtorja publikacije Iz
knjig v knjigo „srčna
zadeva“: „Je soočanje s prenapetostjo, ki jo povzroča težnja
po novem…Je tudi sprejemanje dejstva, da je pesnik iskreni glasnik
teh stanj…“
V
sedmih „raztežajih“ z zaključnim „sestopom v spustu“ se
Lutman osredotoči še na besedno ustvarjanje v prozi. Ob romanu
Zvezdnate noči
izpod peresa
tržaškega avtorja Dušana Jelinčiča ugotovi ob soočanju z
gorniško literaturo, da je „pisatelj… popotnik med višjim in
nižjim, so stopnje in stopinje, je zunanja in notranja pot, pot
navzven in pot vase, kjer si opazovalec, junak in nasprotnik…“. K
tej lastni ugotovitvi doda Jelinčičevo misel: „Moj beg prek
pustolovščine prašnih cest v pustolovščino besede…“
Jelinčičevo literaturo Lutman uvrsti v kontekst slovenskega
gorniškega hrepenenja na čelu Alp, kot se zrcali tudi v likih
Klementa Juga, Vladimirja Bartola ali filozofa Franca Vebra.
Vsekakor
ponuja Lutmanova publikacija Iz
knjig v knjigo različne
kažipote k pustolovščinam besede, kar se vedno znova razodene v
avtorjevih opisih in obkroževanjih pustolovščin pesnjenja.
Vserazsežnost lirike je vsekakor glavna tema tega Lutmanovega dela,
ki je istočasno zaradi številnih novih besednih tvorb in navpičnih
stavčnih zvez strma pot tudi za literarno veščega bralca.
Najbolj
zanimivo je v tem kontekstu Lutmanovo besedno tkivo kot tako, ki
utripa na poseben način kot samosvoj organizem, kot neuničljiva
biomasa iz besed, in se razrašča v nove pomene, podpomene in
nadpomene, hiteč v najrazličnejših sestavkih v dokončno sobivanje
v lepoti pesniške besede…Avtor
med drugim priporoča pri pesnjenju in pri pesmih branje na glas in v
mislih. Namreč premišljeno branje z glasilkami, ustnicama, jezikom…
Morda današnjim bralcem in današnjim besednim ustvarjalcem ne bi
škodil obisk retorične šole, kot so jo poznali v antiki.
V
spremni besedi Habemus
poiesis Zdravko
Duša ne zanika, da pri Lutmanu „sledljivost zapisanega ni zmeraj
preprosta“. Lutman je po svojem bistvu literarni eksperimentator,
kar je dokazal z različnimi lastnimi alternativnimi knjigami proze
in poezije. Vendar je istočasno tudi esejist in literarni kritik, ki
v različnih medijih analizira utrip današnjega knjižnega in
književnega trenutka. Kdor se bo znal prebiti skozi Lutmanove
besedne gmote, ki jih je avtor nakopičil v tej samosvoji knjigi o
pesniških knjigah, se bo znašel na novi ploskvi razumevanja
pesniškega besedotvorja kot učiteljev vajenec, ki je prestal
ognjeni krst in ostri ritual inavguracije v nove in drugačne načine
razmišljanja o literaturi.
Objavljeno
11. In 12. januarja 2019 (ponovitev) v oddaji KULTURNI DOGODKI v
Radiu TRST A (RAI).
