Kaj je pesništvo?

Piše: Lev Detela

Andrej Lutman in njegov posebni način razmišljanja o literaturi

V knjižni zbirki FRONTIER je pri Kulturnem centru Maribor izšla leta 2018 publikacija Andreja Lutmana IZ KNJIG V KNJIGO

Zbirka dveh ducatov različno dolgih spisov in zapisov o pesnjenju in pesništvu, ki jih je Andrej Lutman objavil v publikaciji s pomenljivim naslovom Iz knjig v knjigo, je nekaj posebnega. Avtor se približuje pojavu pesnjenja na različne načine in iz posebnih zornih kotov. Na subtilen način posega iz „notranje“ substance pesnjenja v osnovnice pesniške biti kot take. Zdi se, da se dogaja obkrožanje nekega skrivnostnega večsmernega in mnogopomenskega pojava s pomočjo pesništvu imanentnega pristopa

Celotno publikacijo Iz knjig v knjigo bi lahko poimenovali „dolga pesnitev o pesništvu“. Lutman tipa v vseobsežnost pojava na podtalen način. Svoje literarne ugotovitve gradi iz zamolklih težko dosegljivih virov. Pravzaprav „pesni“ knjigo o pesnjeju. Njegovi spisi niso znanstveno delo, temveč subjektivno znotrajliterarno približevanje pesniškim procesom s pomočjo ustvarjanja kot takega. Lutman se v nekem smislu vede kot besedni čarovnik, kot čarodej besed. S pomočjo čaranja besed v nove besede in iz teh v stavke in stavčne zveze razpleta klopčič, v katerega je ujeta poezija. Na ta način se skuša približati tudi skupkom besed in besedil različnih avtorjev, ki jih je izbral kot primere za svoja razmišljanja. Iz Lutmanovih besednih in stavčnih tvorb rastejo novi pomeni in nadpomeni, ki se ob „cvetličenju“ besed ( kar je Lutmanov izraz) postopoma prerojevajo – kot urokova prerokba –v novi smisel in razodenejo kot samosvoje pesnitve. Smo v globini pesniškega debla, skozi katerega se po žilnih kapilarah pretakajo v načinu poetične osmoze bistveni ustvarjalni procesi.

Andrej Lutman, Iz knjig v knjigo, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018
Skrivnost poezije. Kaj je poezija? Lutman se ne izmika mnogoternosti pojava. Obkroža ga na različne načine, vendar se zdi, da se mu kljub stopnjevanemu zagonu fenomen pesništva vedno znova izmuzne iz rok. Očitno ga ni mogoče stoodstotno definirati. Avtor se absolutumu poezije zato približuje na različne načine. Bit poezije odkriva tako rekoč iz risa, iz začaranega kroga, v katerem lebdi še vse nerazodeto, ki se bo ob rojstvu v živo kot studenec bistre vode udejanilo v bralcu in se morebiti postopoma razodelo v širši kulturni javnosti.

Svoja izvajanja avtor konkretizira z zapisi o nekaterih pesnicah In pesnikih predvsem s slovenskega primorskega področja. Piše o poezijah Nevina Birse, Jolke Milič, Janeza Ovsca, Jožka Štucina oziroma Regine Kralj, tem pa doda še samosvoja pojava prozaista Dušana Jelinčiča in Srečka Kosovela. Vsi omenjeni – razen Kosovela – se nahajajo izven tako imenovane kanonizirane literature, ki tako dobrodelno uspava dušo uradne slovenske literarne mitologije in njenih reprezentativnih zastopnikov v visokih inštitucijah, društvih in akademskih razstaviščih, čeprav je kanonizacija pravzaprav religiozni pojem in je namenjena le svetnikom – in še to samo pod določenimi pogoji.

Lutmanov izbor velikokrat v drugo kategorijo izbrisanih literarnih usod je zato posebno dobrodošel. Je bister subverzivni namig, da se ne smemo pri odkrivanju in tolmačenju aktualnega pa tudi zgodovinskega pesniškega utripa ustaviti le pri uradnih sodbah in akademskih razsodbah o posameznih literatih ter literarnih smereh in obdobjih.

Lutman odkrije pri zgoraj omenjenih pesnikih in pesnicah vrsto subtilnih izrazitosti. Birsovo zbirko Elektronke v očeh in nekatera njegova druga dela uvrsti v elementarno poetiko občutka dokončnega brezpotja.

Pri Janezu Ovscu med drugim zabeleži, da „je ohranil in razvil svojevrsten pesniški izraz, ki na Slovenskem ni prav pogost“. Citira misel, ki jo je Ovsec zapisal v pismu literarnemu zgodovinarju in kritiku Francetu Piberniku: „…V svoji izpovednosti sem šel nekoliko stran od pestovanja bolečine, ki ga je bilo v slovenski poeziji vedno veliko…“ . In pristavi: „Pesem Janeza Ovsca je premišljena vaba za spoznanje o radosti bivanja, o veselju, o lepoti, o ljubezni, o moči in o soncu, ki je v vsakem srcu…“

Poseben sestavek nameni Jolki Milič, ki sodi kot prevajalka in kulturna poročevalka med najpomembnejše posrednike med aktualnim slovenskim in italijanskim pesništvom. Avtor se zaustavi pri njeni edini pesniški zbirki z naslovom Pesmi, objavljeni leta 1972 v seriji izdaj lirike različnih avtorjev Pesniški list založb Lipa v Kopru in Založništva tržaškega tiska v Trstu. Lutman obžaluje, da se Jolka Milič ni bolj posvetila svoji lastni liriki, v kateri je pokazala, kot zapiše, „drugačno obravnavo jezika in same izrazne oblike“. Meni, da njene pesmi „ kažejo več kot le dobre pesniške nastavke, namreč na zrelo spogledovanje z naskoki nad nadarjenost,…da se ga ukroti do te mere, da daje od sebe vse, kar zmore…“ Zdi se mu, da je pretirana skrbnost do jezika vodila pesnico v prevajanje…, ki zadosti prav pogoju natančnosti….in ne dopušča toliko mejnih stanj…“

Lutman se zaustavi tudi pri pojavu Regina Kralj oziroma pri pesniku in dolgoletnem uredniku revije Primorska srečanja Jožku Štucinu. Regina Kralj je namreč Štucinova subverzivna pesniška iznajdba. Je psevdonim za alternativno protestniško poigravanje s seksom in erotiko, ki je velikokrat vgrajeno v posebno pesniško posodo v obliki japonskega hajkuja. Je tudi upor proti družbenemu konformizmu, kot je prišel do izraza v znanih subkulturnih slovenskih založniških iniciativah Fondi Oryja Pála in Frontier.

Pri zapisu o Srečku Kosovelu se Lutman najprej sooči s korektorjem njegovega pesniškega opusa Antonom Ocvirkom, ki si je kot urednik Kosovelovega Zbranega dela dovolil poseg v samo strukturo besedil tega eminentnega slovenskega avantgardnega pesnika. Lutman opozori na čudni odnos literarnega zgodovinarja in univerzitetnega profesorja Ocvirka, ki ni bil le Kosovelov sodobnik, temveč očitno tudi njegov tekmec, čeprav ni doumel bistva njegove poezije. Raziskovati delo in življenje Srečka Kosovela je za avtorja publikacije Iz knjig v knjigo „srčna zadeva“: „Je soočanje s prenapetostjo, ki jo povzroča težnja po novem…Je tudi sprejemanje dejstva, da je pesnik iskreni glasnik teh stanj…“

V sedmih „raztežajih“ z zaključnim „sestopom v spustu“ se Lutman osredotoči še na besedno ustvarjanje v prozi. Ob romanu Zvezdnate noči izpod peresa tržaškega avtorja Dušana Jelinčiča ugotovi ob soočanju z gorniško literaturo, da je „pisatelj… popotnik med višjim in nižjim, so stopnje in stopinje, je zunanja in notranja pot, pot navzven in pot vase, kjer si opazovalec, junak in nasprotnik…“. K tej lastni ugotovitvi doda Jelinčičevo misel: „Moj beg prek pustolovščine prašnih cest v pustolovščino besede…“ Jelinčičevo literaturo Lutman uvrsti v kontekst slovenskega gorniškega hrepenenja na čelu Alp, kot se zrcali tudi v likih Klementa Juga, Vladimirja Bartola ali filozofa Franca Vebra.

Vsekakor ponuja Lutmanova publikacija Iz knjig v knjigo različne kažipote k pustolovščinam besede, kar se vedno znova razodene v avtorjevih opisih in obkroževanjih pustolovščin pesnjenja. Vserazsežnost lirike je vsekakor glavna tema tega Lutmanovega dela, ki je istočasno zaradi številnih novih besednih tvorb in navpičnih stavčnih zvez strma pot tudi za literarno veščega bralca.

Najbolj zanimivo je v tem kontekstu Lutmanovo besedno tkivo kot tako, ki utripa na poseben način kot samosvoj organizem, kot neuničljiva biomasa iz besed, in se razrašča v nove pomene, podpomene in nadpomene, hiteč v najrazličnejših sestavkih v dokončno sobivanje v lepoti pesniške besede…

Avtor med drugim priporoča pri pesnjenju in pri pesmih branje na glas in v mislih. Namreč premišljeno branje z glasilkami, ustnicama, jezikom… Morda današnjim bralcem in današnjim besednim ustvarjalcem ne bi škodil obisk retorične šole, kot so jo poznali v antiki.

V spremni besedi Habemus poiesis Zdravko Duša ne zanika, da pri Lutmanu „sledljivost zapisanega ni zmeraj preprosta“. Lutman je po svojem bistvu literarni eksperimentator, kar je dokazal z različnimi lastnimi alternativnimi knjigami proze in poezije. Vendar je istočasno tudi esejist in literarni kritik, ki v različnih medijih analizira utrip današnjega knjižnega in književnega trenutka. Kdor se bo znal prebiti skozi Lutmanove besedne gmote, ki jih je avtor nakopičil v tej samosvoji knjigi o pesniških knjigah, se bo znašel na novi ploskvi razumevanja pesniškega besedotvorja kot učiteljev vajenec, ki je prestal ognjeni krst in ostri ritual inavguracije v nove in drugačne načine razmišljanja o literaturi.

Objavljeno 11. In 12. januarja 2019 (ponovitev) v oddaji KULTURNI DOGODKI v Radiu TRST A (RAI).

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.