MATEJ KRAJNC: Od Studencev do Nove vasi – mariborska popotovanja 1997-99 (4)

Zimski večeri so priljubljeno sredstvo za barvanje razpoloženjskih odtenkov. A tisti večer je bil, če prav vem, zgodnji november 1997. Ni še bila zima, je pa bilo hladno. V dolgi zeleni bundi sem ravnokar prihajal z vlaka; ura je bila še tolikšna, da je ni bilo treba meriti z zaprtjem trgovin. Drago je še delal.

Center Celja leta 1997 ob večerih še ni bil popolnoma izumrt. Bržčas zato, ker na obrobju mesta še ni bilo tolikih raztezajočih se gigantov, ki vabijo smrtnike v svoje nakupovalno jedro. Ali pa ne, morda giganti niso ničesar krivi, morda se pač tako zgodi. Glasbeni center še ni sameval in ni se še dokončno umaknil. Šel sem po Prešernovi do celjskega ezl eka in potem desno po Stanetovi proti Glasbenemu centru, kar ne bi bilo nič takega, če bi veter ne šel za menoj, z vsakim korakom nekolikanj bolj prebadajoč. Še pred Glasbenim centrom se je na srečo ustavil na kavi, nakar sem videl, da je zavil k frizerju. Še dobro, tudi sam sem ga bil potreben. Moj imidž je bil tak, kot sem si ga želel že leta. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker so me vedno strigli na kratko, brada ni bila zaželena – “fuj, tta smrdliva brada” – in tudi bognezadeni, da bi nosil kaj drugega, kot stare široke pulovre. Well, sem si rekel, zdaj sem že vdrugič študent, nihče me ne bo več jebal, prvič sem propadel na vsej liniji, bom pa v ksiht kot Loudon Wainwright III. leta 1972! Dal sem se fotografirati kot Gozdni Joža in to fotografijo pripopal na študentsko izkaznico in na člansko izkaznico knjižnice Pedagoške fakultete v Mariboru. Eat your heart out, Loudo! Nato me je začelo vse skupaj iritirati, a postriči se nisem hotel, čeprav las pravzaprav sploh še nisem imel dolgih, daleč od tega. Videti sem bil kot po dobrem jointu, a v žepu nosil Životinjsko carstvo. “I svud je noć,” kot je svojčas pel Daniel Popović.

Dragota je zanimalo, kaj bom tokrat vzel, a nisem imel nekih silnih ciljev. Dokler na polici nisem ugledal Dylanove nove plošče. Izustil sem nekakšen krik, ki je bil nečemu podoben, sicer se Drago ne bi ozrl.

“Si videl Dylana?”

“Mhm!”

“Smolar ima tudi novo!”

“Mhm?”

“Dam?”

“Kdaj je prišel Dylan?”

“Danes!”

“Prav danes?”

“Je vse v redu s teboj?”

“Smolarja imaš tudi na cedeju?”

“Ne, samo kaseto!”

“Eh!”

Jaz sem nor je bil album, ki sem ga čakal že nekaj časa. Naslovno pesem sem imel že na Helidonovem EPju, ki je izšel ob novem letu 1996/97, napoved za Dylanovo ploščo z naslovom Time Out Of Mind pa sem pred kratkim zasledil v časopisu, morda v Dr. Musik, morda v Stopu, ne vem več, kje. Pravili so, da ga je produciral Lanois, da bo to čisto posebni Dylan … in ljudje so čakali, nezadovoljni z njegovim Unplugged in tudi z dvema čisto slečenima albumoma, na katerih je pel stare folkovske in bluesovske pesmi. Jaz sem bil zadovoljen z vsem tem, sploh še, ker sem v Domiceljevi trgovini dobil obe plati s starimi bluesi na vinilu, res pa je, da me je zanimalo, kaj bo naredil svojega … po albumu Under The Red Sky, ki jo je izdal leta 1990, ni več izdal avtorske plate z novim gradivom. 7 let, zanj dolgo obdobje brez avtorskih del! Nekaj podobnega si je privoščil Springsteen konec osemdesetih, ti fantje so nas radi jezili. Leta 1997 še nisem vedel, da Springsteen ne bo izdal nove avtorske plošče do leta 2002!

Ko sem prišel domov, sem nekaj pojedel, preslišal nekaj opazk okrog “zapraulaja za tte plate, dajlan pa smolar, ne bi raj šparu za študiske knige?!” in potem šel direkt via cimer, kjer je Time Out Of Mind doživel prvo poslušanje. In drugo. In tretje. V glavnem sem vrtel komade Love Sick (ta me je čisto podrl s tistim zagrobnim glasom), pa Dirt Road Blues, Trying To Get To Heaven, Standing In The Doorway in zlasti Not Dark Yet. In mnogi so trdili, da je Dylan najboljša dela postil za seboj v šestdesetih – pojma niso imeli!, sem tuhtal, si mrmral “I’m walkin’ through the streets that are dead” in si predstavljal, kako bi to prevedel. Smolarjevo kaseto Jaz sem nor sem tako slišal šele čez 14 dni v obliki cedeja, ki sem ga kupil v mariborskem Big Bangu. Ker sta bila Big Bang in Müller zame daleč toplejši dom kot katerakoli fakulteta, sem žrebal, kje bom kaj kupil. Moralo je biti izmenično, da noben dom ni bil prikrajšan. Smolar je padel na Big Bang. Roman, ki je delal na Müllerjevem glasbenem oddelku, takrat v prvem nadstropju dandanašnje Mladinske knjige na Ulici 10. oktobra, ni bil užaljen. Žreb pač. Pozneje sem šel tja po Elvisa.

Big Bang, takrat v neposredni bližini Glavnega trga, je bil tudi prostor, kjer me je pozimi 1997 doletela dokončna zavezanost glasbi Toma Waitsa. Poznal sem ga že prej, ker ga je Dragan Bulič večkrat vrtel v oddajah, enkrat je, če se ne motim, plošča Blue Valentines bila celo album tedna. Springsteen je od leta 1981 pogosto izvajal njegovo Jersey Girl, ki ji je dodal svojo “delavsko” kitico, tisto: vidim te na ulici, tako utrujena se zdiš, služba, ki jo imaš, te ne zadovolji … Waitsovo različico sem slišal večkrat, tako mimogrede, tistega dne pa sem si rekel: hočem slišati izvirno Jersey Girl tako, v miru, brez distrakcij, na slušalke. V Big Bangu so takrat na zgoščenkah imeli celoten Waitsov zgodnji opus plus precej poznejšega, pa sem poiskal Heartattack And Vine in hajd do pulta s slušalkami. Pesem se je začela počasi in potem je sunil vanjo glas, ki je nekoč zanj nekdo dejal, da je kot “Louis Armstrong oropan vsega upanja”. Zame je bil vedno med Armstrongom in Howlin’ Wolfom, nekje bolj na Wolfovi strani, a to tisti hip sploh ni bilo pomembno. Glas je začel momljajoče rohneti tiste besede – in vedeti morate, da gre besedilno za enega preprostejših Waitsovih komadov – in z vsako vrstico mi je po hrbtu nekdo šel z grebljico; lepo počasi, gvišno, skladno z mrakom, ki se je naredil zunaj. Ko je prišel do bridgea, ki ga pri Springsteenu ni, in peti: kličem tvoje ime, celo noč ne spim …, sem na sebi začutil prodajalčeve roke: “Gospod, gospod …” Nato mi je nekdo snel slušalke in me peljal ven. Stal sem na zraku pred starim mostom, tuhtal, kaj se je zgodilo. Zadnjič, ko sem ob kakem komadu čutil nekaj podobnega, a ne tako intenzivno, je pa bilo blizu, je bilo jeseni 1994, ko sem v enem prvih ljubljanskih študijskih tednov šel skoz pasažo Maximarketa in po zvočnikih slišal Cohenovo Dance Me To The End Of Love v koncertni različici s takrat čisto nove plošče Cohen Live. Bled sem zavil v znamenito trgovino s ploščami, ki je takrat še bila v pasaži, in kupil kaseto. A ko sem tistega dne stal v Big Bangu s slušalkami na glavi, baje nisem bil bled, ampak prsten. Tako so mi povedali. Niti ne prsten. Bel.

And I call your name … I can’t sleep at night … Sha la la la la la la la la … Joj!

“Kaj ste bolše zaj?”

Kaj naj mu rečem? Nisem. Pokupil bom vsega Waitsa, kar ga imajo.

waits_hav.jpg

S kupom Waitsovih cedejev sem šel tik pred osmo zvečer peš čez most na Studence. Ne v Celje. Na Studence. Postal sem rezident Maribora in si prihranil prerano smrt od pretirane ljubezni do Slovenskih železnic.

 

Naslovnice plošč in drugo fotogradivo: arhiv avtorja
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.