Same babe: Vražji bend

Piše: Matej Krajnc

Založba Pivec, 2019

samebabe_ov.jpg

Same babe nas čakajo na novem ovinku (v Kinu Šiška jih boste lahko slišali 19. januarja), na polno pripravljene z učbenikom o delčku zgodovine slovenske (in ne samo slovenske) pesmi, tako tistem angažiranem kot tistem bar-flyevskem, kvotidjenskem, krokijevskem. Mojstri uglasbljevanja poezije in preobračanja/deklišeiziranja predstave o tem, kako bi se to moralo slišati, so novo ploščo naslovili bržčas s kar “kariernim” naslovom, ki jim ga je Ervin Fritz ponudil kot na pladnju. Vražji bend so vedno bili in vedno bodo, njihov vrag pa (kot pravi hudobec v istoimenski avtorski pesmi) kadi čik in se mu jebe, ljudje se že sami dovolj hrulijo in pulijo. In potem pritegne še sam stric Fritz in doda recitativni komentar k svoji naslovni pesmi iz kljub vsemu še ne tako davne Črne skrinjice; Vražji bend “s pevko novo, vražjo vdovo vragolira bolj kot prej”. Tu bi lahko naredili tri pikice in pustili vesoljstvu, naj se s pričujočo ploščo dejansko ukvarja, naj gre med platnice, naj bere … Pa ne bomo, ker je treba vendarle pristaviti še kakšno referenco. Plošča jih je polna in ravno oni dan me je nekdo vprašal, ne v zvezi s to ploščo, pač pa tako, na splošno: čemu reference? Čemu toliko imen? Ker kopljemo, “razkrinkavamo krinko”, kot pravi star komad benda Sedem svetlobnih let, ki ga obujajo in posodabljajo Same babe na tejle plošči. Komad je nastal v prvi polovici sedemdesetih, pa deluje sveže kot hudič. Babe so k njemu pripisale svoj komentar. In kjer so Babe, je tudi Menart, s svojo Balado o pivskem bratcu, ki smo jo iz njihovih logov že slišali (in se ob njej spomnimo njihovega prvenca), a je zdaj kontektualizirana na novo, znotraj vražjebendovskih okvirjev, kot denimo Šalamunov Kitajec, ki ga ne bi pričakovali … ali pač?

A sveža, zanimiva godba Samih bab (njihove zvočne palete gotovo že poznate) ni zgrajena zgolj na deležu uglasbljevanja, pač pa na dobršnem avtorskem deležu, kjer so soudeleženi zvečine vsi člani, od Mihe, 2x Marka, Ugota do Vikija (pri snemanju pa sta poleg strica Fritza bila zraven še “stalna gostja” Maja Predatoria in na kontrabasu v naslovni pesmi Rok Hozjan), pod aranžmaje pa se podpisujejo kar kot celota. Vražja. Je torej na album treba gledati kot na tematsko zasnovano zgodbo? Vsekakor. Kdaj pa se to pri Babah še ni zgodilo? Tudi “snippeti” (kratke pesmi), ki jih tako radi pridajajo na plošče, niso nikoli zgolj vezni člen, pač pa komadi kot taki, pomemben del te zgodbe in tokrat imamo 15 poglavij, posnetih na Hrvaškem v letu 2017. Poleg čednega kupčka avtorskih v “samobabjem” satirikoniziranem slogu (Nor, Vlak za Koper, Žalostna pesem za kontrabas, Sistem v glavi), kjer so Babe tako samoironične kot angažirane in ljubezensko-klišejsko deklišeizirane, se med naborom “drugih” pojavi Leona Matka pesem Pleši, pleši, dekle in, kar je še posebej zanimivo, Pismo za Mary Brown, kjer Babe obrnejo perspektivo in Mary nagovarja “mož soldat”. Prvi povojni val intimistov torej, kjer je Menart kot izslikovalec vsakdanjosti zadedal posebno mesto, nato modernizem, katerega vrhunec je bil Šalamun in v katerega rojstno generacijo sodi tudi Fritz, čeprav je šel po drugi poti ohranjevalca tradicionalnih vrednot poezije – po svoje seveda, ko je te tradicionalne vrednote razprl in jih vrgel sami družbi nazaj kot veliko ogledalo “okruškov sveta” in, kljub tradiciji, visokosatiričnih in včasih tudi absurdističnih podrobnosti, ki vztrajajo na smešenju mentalitete in avtoritete (Balada o komandantovem kanarčku in, ko smo že pri tem, tudi Vražji bend). Nato pa sodobno slovensko kantavtorstvo in – hej, Slovenska popevka v svojem zadnjem zdihljaju, ko rodi še nekaj svojih največjih “klasičnih” mojstrovin, od katerih je Ježkovo/Sepetovo Pismo za Mary Brown (Majda Sepe, 1976) gotovo zadnji vrhunec, nakar mora festival odstopiti glorijo drugačnim aspektom. Bolje rečeno: izdihne pod težo sprememb, ki jim ni kos, a na koncu v zgodovini naše glasbe zapusti večjo težo od prenekatere teh sprememb. In tu je še pokojni Egon Bondy v Vikijevih prevodih, dobri duh “češkega podzemlja”. In Vikibabova “uvodna beseda”, ki pa jo morate prebrati sami. Nekaj takega smo svojčas brali na Dylanovih ploščah in v njegovem eksperimentalnem romanu Tarantela. Napotek za poslušanje morda? Ha! Ne, zgolj rečem: prisluhnite Vražjemu bendu ali pa vam bo žal. Ker boste zamudili pomemben sestanek, ki lahko traja v neskončnost. Če Babe postavljamo ob Buldožerje, Zmeelkow, Zappo, Beefhearta, ne smemo pozabiti, da je potem na koncu vse skupaj rokenrol. Poezija. In kanček zjasnitve v glavah, ki nekoč mora priti.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.