Piše: Tanja Jerebic

Ko se začne v medijih javno razpravljati o nekem problemu, ne more nihče več reči, da ga ne pozna. V lanskem letu se je o plastiki na splošno veliko govorilo, vendar skladno z ukrepom ne gre pričakovati dobrega rezultata. Dvomim, da bo nekaj centov, ki jih je treba po novem odšteti na blagajni za nakup plastične vreče, zmanjšalo njihovo uporabo. Ljudje jih bodo še naprej kupovali in jih zavrgli po prvi uporabi. Zakaj se vrtimo v krogu in kaj nam preprečuje, da bi izstopili iz vrtiljaka?

Krožimo zaradi dveh dejavnikov. Enega sem omenila že v prvem delu članka, za naše nakupe smo odgovorni sami. Najprej se moramo nehati sprenevedati, da plastika kvari le Franckino krhko zdravje. Ko smo zmožni videti (avto)destruktivni vzorec, ki nas bo prej ali slej vse pokončal, ugotovimo, da imamo plastiko na vsakem koraku in je ni enostavno izločiti iz igre.

Če ostanem pri vrečkah, opažam, da jih nisem v celoti izločila iz uporabe. Kljub platnenima torbama za ostale izdelke, sadje in zelenjavo še vedno tlačim v skupno plastično vrečko. Vsakič se strga, zato vzamem pri vsakem nakupu novo … Prav tako jajca že v trgovini zavijem v vrečko, v njej jih hranim, dokler jih ne porabim; kartonasto škatlo premoči voda. Hladilnik je polovičen, nima posode za jajca, v njem je malo prostora, a je tih in potroši malo energije, LG-kvaliteta. Veliko iznajdljivosti potrebujem, da poskrijem vso zelenjavo pred dežjem in točo v njem, sicer bi zgnila. Vodo obrišem dvakrat do trikrat na teden, dnevno se mi s tem ne da ukvarjati. Kakorkoli se problema s plastiko zavedam, ga tudi pri sebi prepočasi rešujem. Znova in znova se odpirajo nova poglavja v njem. Med pisanjem članka sem ugotovila, da moram kupiti stekleno posodo za jajca in tri vreče iz naravnega materiala za nepakirane izdelke.

Industrija nas je zasužnjila z navadami, ki ji koristijo, nas pa uničujejo, nam škodujejo … Nobene razumske osnove nimamo, da bi se ji podrejali. Drugi razlog, da krožimo, je torej korist industrijalcev, kapitalistov, ki z našo pogubo služijo. Odnos med njimi in potrošniki še najbolj spominja na nezavedno sadomazohistično navezo, ki ji nismo podlegli povsem prostovoljno; izkoristili so nas, ker smo dali možgane na off. Če je njihov užitek kopičenje denarja, je naš udobno življenje. Onesnaženje, bolezen in posledično trpljenje so kolaterarna škoda, ki je nismo ne želeli ne pričakovali, tudi zadovoljstva nam ne prinašajo. Nobenega upanja ni, da bi se rabelj svojim užitkom samodejno odrekel, odtrgati mu jih bomo morali s silo v lastno korist, za preživetje! Uperiti jo je treba predvsem v napor, s katerim bomo spremenili svoje navade, saj so nas izurili, da smo postali sam svoj rabelj … Vse okoljske problematike ne moremo reševati na isti način. Pri zasičenosti s plastičnimi vrečami se nikamor ne premaknemo, ker trošimo energijo za napačnega rablja. Ni problem v tem, da plastične vrečke prodajajo, temveč da jih želimo uporabljati!