Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Sončno sobotno jutro, po zajtrku ostanem za mizo, med tem ko vsi ostali zbežijo po svojih opravkih. Previdno sežem po sestrini reviji, ki mi je že celo jutro kradla pogled. Listam revijo, ki me kar potegne vase. Slišim težke korake, ki se približujejo jedilnici. Vem, oče je vstal po kratkem spancu, ko je prišel iz nočne izmene. Pozdravi me, bežno mu odzdravim. V ozadju slišim kako komentira revijo »Skaj, to ni revija za moške, v njej ni nič pametnega, odloži jo«. Ignoriram in listam naprej. Skozi telo mi odzveni njegov močan udarec z dlanjo po kuhinjskem pultu in jezen ton glasu »Skaj, kaj sem ti rekel, takoj odloži revijo in pojdi raje na igrišče, nočem, da boš pomehkužen kot kakšen peder«. Besede me udarijo, pogledam ga, odvržem revijo in zbežim iz kuhinje, po poti na hodniku trčim v mamo. Noge  me nesejo, na dvorišču pograbim svoje kolo in se zapeljem po ulici navzdol. Gonim kot nor, telo je polno adrenalina. V glavi se mi ponavljajo očetove besede »nočem, da boš pomehkužen kot kakšen peder«, kar naenkrat me nekaj silovito zaustavi, poletim po zraku, pristanem na trdnih tleh. Pojavi se neznosna bolečina po desni strani telesa, na eno oko ničesar ne vidim in kmalu za tem ne vem več zase«. 

»S«

Zbudim se, popolnoma premočen in prestrašen. Spet sem sanjal sanje, ki so me pustile pri miru kar precej let. Jezno pihnem. Pogledam po sobi, vidim škatle, ki čakajo na selitev, prav tako kot jaz. Zadnjo noč v tem stanovanju, zadnjo noč stran od doma. Verjetno sem sanjal ravno zato, ker sem se že nekaj časa psihično pripravljal na ponovno življenje z očetom v isti hiši in še vedno nisem vedel, zakaj sem se prepustil in se strinjal z dokončanjem drugega dela specializacije v domačem kraju, v univerzitetnem kliničnem centru, kjer dela tudi moj oče. Globoko vdihnem in vstanem, ura je še zgodnja. V kuhinji popijem kozarec vode in se osvežim s spomladanskim vetrcem na balkonu. Pogledam  na telefon, vidim sporočilo,  slika z žura, ki sem ga preskočil zaradi selitve. Utrujen od skrbi in razmišljanja se uležem na sedežno in zaspim.

Zbudi me zvonec pri vratih in preden uspem sploh odpreti oči, Jon, moj najboljši prijatelj, že odklepa vrata in vstopi. »Dobro jutro, Trnuljčica, sem moral še zadnjič uporabiti ključ« reče v smehu in zraven žalostno pogleda. Tudi njemu je težko, ker odhajam. Poznava se že skoraj deset let in vse od takrat so najine poti prepletene. Zaradi Jona sem sprejel velik del sebe, zaradi Jona sem človek z dušo in srcem in dolgujem mu vse. Spoznala sva se, ko sem v prvem letniku medicine delal na oddelku s poškodbami športnikov. Po jutranji viziti sem moral ponovno obiskati pacienta, da sem nekaj dopisal na njegov karton. Pacient je zaspal nazaj, ležal je na boku s pokrčenimi nogami, obrnjen stran od mene, bolnišnična halja je razkrivala njegov celoten mišičast hrbet, njegovo napeto rit in njegova jajca. Vsebina pogleda je bila nepričakovana in mi je dobesedno odvzela dih. Razganjalo me je, star sem bil osemnajst let in svojega telesa nisem znal kontrolirati, seveda sem se vzburil. Na sosednji postelji pa je ležal Jon, ki je seveda vse videl in tudi molčati ni mogel. Na tem oddelku se je znašel, ker je imel zlomljeno roko in drugje niso imeli prostora. Ogovoril me je, me spravil iz zadrege in me prepričal, da sem ga peljal ven na cigareto. Bil je gej in prepoznal je geja v meni, čeprav sam tega takrat nisem ne podpiral in ne sprejemal. Jon mi je pokazal kako so poleg študija, popolnih ocen in častnega dela, pomembni tudi družabno življenje, prijateljstvo, ljubezen in kup stvari, za katere še vedel nisem. Vpeljal me je v svoj svet, mi predstavil kupico prijateljev, me vozil žurat, nakupovat. Z njim sem spoznal svojega prvega tipa, z njim sem se prvič napil, šel prvič v savno, prvič plesal do poznih jutranjih ur. Z Jonon sem poleg študentskega dela, povezanega z medicino, delal tudi občasna dela v strežbi na prestižnih zabavah in prireditvah. Tako sem poleg štipendije zaslužil še kaj, kar sem lahko zapravil, brez pojasnjevanja in razmišljanja. Jon je bil temnolas fant, modrih oči, povprečno dobre postave, dve leti starejši od mene. Že takrat, ko sva se spoznala, je imel preveč izkušenj za svoja mlada leta. Bil je vedno modno urejen, energičen in pozitiven. Pri petindvajsetih je uresničil svojo življenjsko željo in odprl moderen LGBT lokal Artemisia Paradise, ki se je čez vikend prelevil v slavno diskoteko. Ni bil tip za resne zveze, nikoli ni prav dolgo zdržal z nekom. Vsak vikend je rad spoznal koga novega in ga preizkusil v postelji, jaz pa sem bil vedno mnenja, da mora le naleteti na pravega, čeprav sem se tudi sam branil kakršnih koli zvez. Ostal mi je močno grenek priokus iz zadnje in hkrati tudi prve zveze, zato sem bil v večini bolj zaprt in hladen, nisem se čustveno navezoval na tipe, vse kar sem si privoščil, je bila kakšna avantura sem in tja.

Jon je imel čudovita starša. Velikokrat sem kakšne praznike in počitnice raje preživel z njima, doma pa sem se izgovoril na učenje in  delo. Sprejemala sta svojega sina in mene sta naravnost oboževala.

Jon se je usedel zraven mene na sedežno in mi podal rogljiček in kavo v lončku. Pomagal mi je znositi vse stvari in škatle v kombi, ki sem ga najel skupaj z šoferjem. Sam se nikoli nisem spravil narediti vozniškega izpita. Nisem imel veliko stvari. V večini oblačila, zapiske in knjige. Oče, je takoj, ko sem se vpisal na medicinsko fakulteto, najel stanovanje samo zame in tudi plačeval ga je vsa ta leta, skupaj z vsemi stroški. Kupil mi je karkoli sem želel, katerokoli knjigo, da je le bilo povezano z medicino. V zameno pa sem mu moral mesečno sporočati ocene. Če niso bile najboljše, mi je težil po telefonu in elektronski pošti, kaj vse naj v svojem znanju še  izpilim. Vseh šest let je bil idealen oče. Vse dokler se nisem vpisal na specializacijo. Poslušal sem svoje srce in se namesto nevrokirurgije vpisal na specializacijo oftalmologije. Takrat se je spremenil. Ni me mogel več tako kontrolirati, saj to ni bila več njegova smer. A tudi to je po teh štirih letih prebolel in se v zameno za vse skupaj odločil, da mi sam uredi dokončno specializacijo v domačem kraju in me rahlo priveže nase. Res pa je, da so bili na področju oftalmologije prav tu tudi najboljši v državi.

»Pogrešal te bom,« mi je rekel Jon in me močno stisnil k sebi. »Saj sem samo slabe tri ure vožnje stran, ne grem na konec sveta,« sem mu odvrnil v smehu. »Pokliči me, ko prispeš,« je še dodal in me rahlo poljubil na lica. Tudi meni ni bilo lahko, a sem to nekako skušal skriti. Jon je bil edini, ki me je resnično poznal.

Vožnja domov se je vlekla. Razmišljal sem, kako bo, ko bom spet doma, ko bom videl svoje vsak dan. Teh deset let, ko sem bil zdoma, smo se videli nekajkrat na leto, ko sem šel za praznike domov ali pa, ko sta se mama in oče kdaj oglasila na obisk in me peljala na kosilo ali večerjo. Mama je prišla večkrat tudi sama zaradi službenih obveznosti, saj je bila urednica revije, pa sva šla na kako kavo. Babica Selia me je skrbno poklicala enkrat na mesec in čvekala sva po več ur, vedno je bila zelo vesela, ko sem prišel domov. Bila je mamina mama in z mojim očetom se nikoli nista dobra ujela. Bila je sodobna za svoja leta, vedno me je znala prebrati in njej nikoli nisem znal dobro skriti stvari. A ni silila vame, če sam nisem povedal česa. Z starejšo sestro Anušuo nisem nikoli imel pretirano sestrskega odnosa. Verjetno je bil zato malo kriv tudi oče, nekako ji nikoli ni oprostil, da ni šla študirati medicine. Ona je šla po maminih poteh in se pri njej tudi zaposlila. Nekaj let nazaj se je poročila z Merlinom, kar je očeta zelo razveselilo, ker je bil Merlin dr. med., spec. radiologije. Ko sem bil star enajst let sem dobil še eno sestro, Ajdo. Ajda je bila drugačna. Vzgojena drugače, bolj sodobno. Oče se v njeno vzgojo nekako niti ni vmešaval. Ajda me je oboževala, z njo sem imel stike redno preko video klicev in elektronske pošte. Hodila je v gimnazijo in sanjala o študiju arhitekture. A tudi z njo v svoje osebne stvari nisem nikoli zašel.

Ko sem majsko soboto popoldan končno prispel do naše ogromne hiše, so bili občutki drugačni kot običajno, ko sem prišel samo na obisk. Bitje srca se mi je pospešilo in roke so se mi spotile. Hitro sem Jonu natipkal sms sporočilo in izstopil iz avta. Ajda in mama sta takoj pritekli iz hiše. Skočili sta mi v objem in me zraven že spraševali, kako sem potoval. Samo pokimal sem jima in se rahlo nasmehnil. Iz hiše je pritekel tudi pes, sploh nisem vedel, da ga imamo. »Pozabila sem ti povedati, moje darilo za uspešno končan tretji letnik gimnazije,« je Ajda navdušeno dodala in ga poklicala k sebi. Bil je še mlad  in igriv, a je bil že kar precej velik. »Elf mu je ime,« je rekla in me pogledala. Samo odkimal sem »kako ime je pa to? Kako si pa sploh prepričala očeta?«. Pomežiknila mi je in pokazala na mamo. Objel sem jo čez ramena in jo poljubil na čelo. Iz kombija sem raztovoril vse stvari, plačal vozniku in zamrznjeno obstal pred hišo. »Daj, ti bova pomagali,« je rekla Ajda in me prekinila ter dodala »oče je zamenjal izmeno v popoldansko, je mislil, da boš prišel že dopoldan«. Skomignil sem »imel sem še opravke,« sem odgovoril. »Všeč mi je tvoj stil,« je dodala in me premerila od glave do peta. Tudi Ajda je postajala prava lepotica, oba sva bila svetlolasa in zelenooka po mami, Anuša pa je bila temnolasa po očetu.

Moja soba je bila še vedno enaka. Na koncu hodnika, nasproti Ajdine, na drugi strani hiše kot spalnica očeta in mame. Bila je precej večja kot sem se jo spominjal. Vse moje stvari smo pustili v garaži, saj sem imel namen sobo preurediti. Nujno sem rabil novo barvo sten in večjo posteljo. Vse me je preveč spominjalo na mladost. Po kosilu sem se takoj lotil čiščenja sobe. Stran sem pometal vse posterje, revije, oblačila in stvari, ki so tu ležale že deset let. Staro posteljo sem razstavil in jo odnesel za hišo. Z mamo sva šla kupiti novo posteljo in barvo za stene v odtenku kapučina. Imela sva srečo, stvari so nama dostavili kar takoj, saj jih je mama prepričala, kako nujno jih potrebujeva. Pohištvo sem prestavil na sredo sobe in ko sem odmaknil omaro, je izza nje padla zelena mapa, stara in prašna. Pobral sem jo, pobrisal. Srce se je vznemirilo, vedel sem, kaj je v njej, a sem nanjo čisto pozabil. Za trenutek sem jo že želel vreči v vrečo smeti, a sem jo potem hitro porinil v svojo torbo. Stene sem takoj očistil, pripravil in pobelil. Komaj sem čakal, da prekrijem zbledelo staro modro barvo.

Potrkalo je pri vatih, vstopila je Ajda »dosti lepše izgleda«. Zahvalil sem se. »Nocoj lahko prespiš pri meni, itak imam veliko posteljo,« je lahkotno dodala. »Bom vesela, aja pa oče je prišel domov«. Ob njenih besedah sem trznil. Hitro sem si obrisal roke in preoblekel majico. Še dobro, da sem končal. Odhitel sem v dnevno sobo. Ravno je klepetal z mamo. Pozdravil me je, mi uradno podal roko in me rahlo objel »kako si, Skaj«. Odgovoril sem in se mu pridružil na sedežni. Malo je povprašal o vremenu, malo o selitvi, potem pa je že začel s stroko. Razpravljal je o specializaciji in obujal, kako je bilo z njegovo. Zdolgočaseno sem poslušal že stotič isto zgodbo. Oče je živel in dihal za medicino in službo.

V kopalnici sem po tuširanju poklical Jona. Na hitro sva počvekala. Sporočil mi je, da je vse uredil z lastnico stanovanja, vrnil ključe in poplačal stroške, kot smo bili dogovorjeni.

Potrkal sem na Ajdina vrata. Sedela je za mizo in brskala po računalniku. Vstopil sem, Elf je takoj pritekel do mene. Razgledal sem se po Ajdini sobi, pozabil sem že, kako hitro je zrasla, bila je že najstnica. Njena soba je bila pisano neurejena, stene polne posterjev in slik, sveče na policah, ličila na omarici in glasba v ozadju, ki se vrti po diskotekah. Na eni strani postelje, ki je stala na sredi sobe, je imel Elf svoje ležišče. »Kar namesti se,« je rekla Ajda in zaprla pokrov prenosnega računalnika. Ulegel sem se na posteljo, ona pa je skočila še v kopalnico. Dobil sem sms sporočilo od Jona, pozabil mi je povedati ne tako pomemben podatek. Pisala sva si, smejal sem se njegovim odgovorom. Ajda se je vrnila in me pogledala z zanimanjem, ko je videla kako z nasmejanim obrazom odpisujem, a ni nič vprašala. Ulegla se je poleg mene, pobožala Elfa in zrinila sva se pod odejo. Ugasnila je luč in v sobi je ostal soj rdečih lampijončkov, ki so viseli po sobi. »Kako je, ko si stran od doma?« me je radovedno vprašala. Vzdihnil sem »težko, če ne poznaš nikogar, na trenutke osamljeno in plašno. A v celoti svobodno in nepričakovano« sem odgovoril in jo pogledal. Njene oči so se zasvetile, kot bi ji govoril najlepšo pravljico.

Sredi noči me je prebudilo zvonjenje mojega telefona, segel sem po njem in se oglasil, bil je Jon. »Skaj, blondi je tukaj, v diskoteki…« je veselo vriskal. »Jon, noč je, se slišiva zjutraj,« sem mu odgovoril in prekinil. Bilo mi je vroče nisem bil navajen spati oblečen tudi v majico. Ajda je zagodla in se obrnila na drugo stran in šele takrat sem se spomnil, da nisem več sam.