Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov

Piše: Matej Krajnc

Modrijan, 2018, prevod: Maja Novak

IMG_2547

Kaj so imeli skupnega Sartre, Beauvoir, Camus, Kierkegaard in Vian? Svobodo, bit in marelične koktajle v kavarni Flore skupaj s čedno peščico drugih eminentnih pišočih in razmišljujočih imen, ki se znajdejo v tejle knjigi. Ste bili kdaj v Parizu? Če niste, pa tudi, če ste, se zdajle za hip ali dva projicirajte tja v trideseta/štirideseta, ko so po Parizu paradirali veliki filozofi in pisatelji. Saj ne, da prej ali pozneje niso, a skupinica, o kateri pripoveduje pričujoča knjiga, je še posebej odločilno vplivala na možgane 20. stoletja. Če je tem možganom to v praksi kaj koristilo, je stvar interpretacije. A saj je stvar interpretacije, debate in še česa tudi vse tisto, kar so počeli tile velikani. Ena stvar pa je jasna: njihov opus je neizpodbitno pomemben in njihov vpliv izjemno širok. To sta dve stvári, a ne bomo malenkostni. Tudi možgani imajo več plati.

Sarah Bakewell ima svoj predigre in tole njeno delo nikakor ni kakšen “hiter” romanček o tem ali onem ekscentriku, kar so tile prav gotovo bili. A iz povprečnega uma se redko rodi kaj pametnega, zato jim ekscentričnost štejmo v plus. Simone in Jean-Paul sta nedvomno bila jedro omizij, o katerih teče beseda v knjigi, a tudi izraz “omizje” moramo jemati skrajno previdno. Tole ni linearna zgodovinska pripoved o pomembnih osebnostih moderne dobe, pač pa gre za spretno izrisane “značajevke” z vsemi konteksti, ki jih prinaša doba, v kateri so živeli in ustvarjali, hkrati pa gre tudi za kontekste, in to je pomembno, njihovih lastnih umov, kompleksnih tvorb, brez katerih pa bi bil dandanašnji svet bistveno drugačen.

Knjiga pove tudi, kako so se iztekale njihove usode, praviloma žalostno, tudi hipno in nepredvidljivo, a saj tudi ostali v povprečju ne predvidevamo, kako bomo izstopili, ko napoči čas. Živeli so hitro in intenzivno, pili so, debatirali, pisali … Ne vedno v tem vrstnem redu. Viana je zadel infarkt med filmom, Camus je umrl v prometni nesreči, Richard Wright tudi po infarktu … Zanimiv je zapis o tem, kako sta Simone Beauvoir in Sartre razmišljala o Camusovi smrti. In tisti, ki smo študirali primerjalno književnost, smo se (vsaj svojčas) z vsemi temi imeni srečevali precej od blizu, z njhovimi teorijami namreč, ko smo se spoznavali z literarnimi in drugimi sopotnimi tokovi 20. stoletja. V tej knjigi stopijo pred nas tudi kot osebe iz kosti in vlaken, kot smrtniki, ki jim je bilo dano precej narediti in so to tudi izkoristili – mladi, srednje mladi, kakorkoli že …

Ko boste naslednjič sedeli ob kavi ali ob čem drugim, kar pijete, pa ni treba nujno misliti na muhe, zaprta vrata ali bit, ki zbeži v Tubit, ta pa v Se. Mislite na zgodbe, ki jih pripovedujejo kavarne, vsaj dokler ni treba plačati računa.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.