Piše: Tanja Jerebic
Minuli teden je Slovenijo pretresal škandal na izviren način; podobnega primera s plagiatorstvom v kulturni ustanovi še nismo zabeležili pri nas. Vsestransko uveljavljen zamejski umetnik naj bi zagrešil duhovno tatvino nad delom La prova generale, ki ga je pred petnajstimi leti ustvaril preminuli italijanski dramaturg Aldo Nicolaj. Komedijo Profesionalci espe je lansko leto prijavil na natečaju za Žlahtno komedijsko pero, kjer so jo uvrstili med tri najboljše tekste.
Slovensko ljudsko gledališče Celje jo je umaknilo s sporeda zaradi suma na plagiat, saj menijo, da gre za prevod oziroma priredbo italijanske komedije. Zoper umetnika so podali kazensko ovadbo zavoljo gmotne škode pri izpadu dohodka od odpovedanih predstav in izplačila avtorskega honorarja. V sobotnem Utripu so zadevo komentirali žanru primerno, da si je »bleščečo kariero očitno dodobra popopral«.
Bolj kot morebitna (ne)pristnost žlahtnega komedijskega peresa so me presenetili odzivi stroke, javnosti in medijev. Slovenska krvoločnost me vedno znova osupne. Dasiravno poznavalci gledaliških besedil ne morejo poznati celotnega svetovnega opusa do potankosti, se mi zdi čudno, da so spregledali tekst često uprizarjanega avtorja, čigar dela so prevedena v 25 jezikov. Navadno pisci s tolikšno kilometrino razvijejo specifično razpoznaven slog, ki bi ga komisija žlahtno izbranih članov mogoče lahko prepoznala …
Plagiatorjev ne podpiram, kot ne odobravam tistih, ki se naslajajo nad tujo nesrečo. Obe vrsti ljudi se mi zdita dokaj sorodni, imata več skupnega, kot se površnemu opazovalcu dozdeva. Oboje žene pohlep in častiželjnost, le da se drugim pridružuje še zavist … Kvalitetno umetnino je sposoben ustvariti vsakdo, ki ima talent, dobro voljo, da vloži v izdelek veliko energije in časa, pogum, potrpežljivost, da vztraja, minimalne pogoje za delo in zadostno psihofizično zdravje, čeprav umetniki niso bili nikoli zgled psihične stabilnosti. Genijev ni, čudežev tudi ne! Kje je potem problem?
Kadar nekdo nekaj odlično naredi, pomeni, da se je potrudil in vložil v delo več časa ter energije kot običajno ali kot ju porabijo ostali, ne glede na to, kaj si o njem mislimo. Ekscesi se dogajajo (pre)redko, da bi vse po vrsti obtoževali sleparstva. Zame je človek nedolžen, dokler mu ne dokažejo krivde. Omalovaževati nekoga in mu naprtiti madež po nedolžnem je najnizkotnejše dejanje duha. Človek mora biti najprej len, šele po tem lahko degradira v polenovca.
Zahteve po vse višji storilnosti silijo ljudi čez rob; kar je narejeno hitro, ne more biti vrhunsko in obratno. Ljudje se v obupu znajdejo vsak po svoje, eni postanejo sleparji, drugi tirani s ceneno delovno silo, sužnji itd. Standard, vsaj kar se preživetja tiče, bi morali spustiti na neko dosegljivo raven …
Včeraj sem prebrala članek o slovenskih poslovnežih, ki sta ustanovila tovarno personaliziranih otroških knjig. Starši naročijo otrokom pravljico po meri, njihov malček postane glavni junak zgodbe. S finančnega vidika je zamisel idealna za lastnika, za skupnost katastrofalna. Da se je dobro prijela v narcisističnem svetu, ni nič nenavadnega. Nisem navdušena nad življenjem v družbi, kjer bo vsak svoj junak …
Prvo kolo se nahaja na privilegiranem mestu, vendar ima zadnje kljub neudobni poziciji prednost. Prednjega ima vedno na očeh; več vidi, več ve in razume … Le kako se bo svet v prihodnosti pomikal naprej, če bodo vsa kolesa prednja?