Piše: Melanija M. K. Lamerov

V nedeljo zjutraj naju je mama zbudila za zajtrk in kavo. Takoj sem začutil napeto ozračje. Oče je bil nejevoljen. Odpravil se je ven, rekreirat. Mama je ta dan organizirala družinsko kosilo in oče tega nikoli ni maral. Stene v sobi so se posušile in pohištvo sem postavil na svoje mesto, sestavil posteljo in jo postavil v kot sobe pod strešno okno. Iz stranic stare postelje pa sem si naredil police in jih pritrdil na stene. Vse sem počistil in v sobo znosil stvari iz garaže. Napolnil sem si omaro, zložil knjige na police, razpakiral računalnik in ostale stvari. Jonu sem poslikal sobo in mu posredoval slike. Napisal sem si seznam stvari, ki so mi še manjkale in se odpravil v kopalnico. Mama mi je spraznila polovico omare, da sem si lahko namestil svoje stvari za higieno. Urejen sem bil ravno pravi čas, ko je babi Selia vstopila v hišo in že zavpila moje ime. Močno me je stisnila k sebi in cel popoldan preživela tik ob meni. Anuša me je prijazno pozdravila in rahlo objela. Bila je tako podoba očetu, tako hladna in visoka. Merlin se je zaletel vame, me objel, da je oče kar pihnil od začudenja. Merlin je bil super, nikoli nisem razumel, kako sta lahko z Anušo sploh funkcionirala. Polna miza dobrot, vrhunski okusi, na katere sem že pozabil, babičine slaščice, ki jih je pekla cel dan prej in družinski pogovori. Tako lepo je bilo, tako domače sem se počutil, kot popolna družina, če me le ne bi pogled na očeta in vsak njegov ton opomnili na realno staje. Jon mi je mesec pred odhodom pridno govoril, da naj ne pozabim kaj in kdo sem, da naj se ne upiram samemu sebi, naj ne padem nazaj v stanje, ko je vse kar počnem in kar je pomembno, samo medicina. Seveda sem se mu takrat smejal, a to dejansko izvesti, le ni bilo tako lahko.

Babi Selia me je pred odhodom opomnila, da le naj se kaj oglasim k njej na obisk. Z Ajdo sva mami pomagala pospraviti po kuhinji, oče pa je obsedel pred televizijo. »Pojdi se spočit Skaj, ob pol sedmih zjutraj greva od doma,« mi je strogo rekel oče. Njemu je bilo samoumevno, da se bom peljal z njim. Samo pokimal sem in se odpravil v sobo. Pospravil sem si še neke stvari in si pripravil zvezek in potrebno za specializacijo. Sedel sem na postelji, stara zbledela zavesa mi je šla močno na živce.  Odstranil sem jo in se zadovoljil z žaluzijami. Po tuširanju sem poklical Jona, ko sva počasi zaključevala pogovor, je vstopila Ajda. »Te motim«. Odkimal sem in se poslovil od Jona. Razgledala se je po sobi, »prišla sem ti zaželet lahko noč, pa veliko uspehov jutri«. »Hvala, Ajda,« sem ji odgovoril. »Skaj, a je Jon tvoj fant?« me  je nenadoma vprašala. Trznil sem »Ne, zakaj tako misliš. Moj najboljši prijatelj je,« sem sunkovito odgovoril v svoj bran. Skomignila je, se igrivo nasmejala in šla iz sobe. Ni mi bilo jasno, zakaj je to mislila, kako ji je sploh prišlo na pamet, da sem gej. Pred spanjem sem iz nočne omarice vzel  zeleno mapo. Vdihnil sem in jo odprl. Ven je popadalo polno iz revij in časopisov izrezanih slik moških teles, verzov, raznih testov in člankov. Malo sem pobrskal, obudil spomine, kako sem kot najstnik iskal, izrezoval slike in jih zvečer na skrivaj gledal. Skrivnost, ki sem jo takrat skrbno skrival pred vsemi, sedaj le ni bila več tako velika, a jo še vedno nisem imel moči razkriti družini.

Ležal sem v postelji, ni se mi spalo. Jon mi je poslal sms »aja, nisi nič rekel, si že odprl moje darilo?«. V vsem tem kaosu in urejanju sobe sem nanj čisto pozabil. Stopil sem do omare in ven vzel v zelen papir ovito škatlo. Usedel sem se na posteljo in jo odvil. V rjavi kartonasti škatli brez napisa je bila zelo lična valjasta kovinska posodica, s poslikavami, takšna kot so jo imele babice v starih časih. Bila je večja od velike pločevinke piva, na vrhu pokrova pa je imela zarezo za kovance. Pomislil sem, zakaj bi mi Jon kupil hranilnik za kovance. Poznal sem ga, njegovo darilo nikoli ni bilo brez večjega pomena v ozadju. Potresel sem s posodico in pojavil se je zvok, kot bi v njej že bilo nekaj kovancev. A posodica je bila sumljivo težka. Skušal sem odpreti pokrov, a sem ugotovil, da se odpira na zavoj, vendar v drugo smer kot običajno. Ko sem odstranil pokrov, sem v posodici zagledal analno luknjico. Jon mi je kupil »flashlight« masturbator. Začel sem se smejati. Izgledal je tako pristen. Vabil me je. Poslinil sem si prst in ga počasi potisnil v luknjico. Bila je tako ozka in realna. Če bi imel zaprte oči, bi stavil, da je prava. Raziskoval sem s prstom po njej, se vzburil. Moj tič se je zbudil že, ko sem prvič potisnil prst v luknjico. Slekel sem si spodnjice in iz predala vzel lubrikant. Malo sem si ga stisnil na roko in si ga namazal po tiču. Ostal sem na kolenih, telo je bilo čisto vznemirjeno, hrepenel sem po potešitvi. Seksal nisem že tri mesece. Masturbator sem držal v desni roki, k luknjici sem približal razgaljeno glavico in jo počasi pritisnil v notranjost. Občutek je bil izjemen, bilo je tako toplo, močno in ozko. Počasi sem se premikal, kot bi seksal nekoga. Pogled na to, kako se je moj tič rinil v to ozkost, me je močno vzburjal. Padel sem naprej, se držal na levi roki, komaj sem zadrževal glasove in premikanje, ko me je presenetil močan orgazem. Spustil sem se na posteljo in samo zaspal.

V ponedeljek zgodaj zjutraj me je zbudila budilka. Odpisal sem Jonu, naredil dve seriji po sto trebušnjakov, kot običajno med tednom in hitro skočil v kopalnico. Pojedel sem kosmiče, oče je sedel v jedilnici in pil kavo. »Imaš še deset minut,« mi je rekel in zatopljeno gledal v dnevni časopis. Hitro sem oblekel kavbojke in zeleno bombažno majico s par gumbki pri ovratniku, vzel sem torbo in si v kopalnici naredil frizuro. Mama me je ustavila na hodniku, pohvalila moj izgled in mi zaželela lep dan. Oče me je premeril od glave do peta in vzdihnil »mislim, da potrebuješ kovček«, mi je rekel na odhodu in privzdignil svojega za vsak slučaj, če slučajno ne bi vedel, kaj je mislil. »Nočem kovčka,« sem odgovoril in se usedel v avto. »Zakaj nisi oblekel obleke, ne moreš biti v kavbojkah, tvoj prvi dan je,« je vztrajal med vožnjo. Pihnil sem »ne nosim oblek, tako se boljše počutim, sicer pa tako ni važno, saj imamo uniforme.« »Skaj, tvoje delo je častno …« je nadaljeval. Prekinil sem ga »ja je častno, a to kako izgledam in kaj sem, nima vpliva na moje delo,« sem mu zabrusil. »Kaj naj bi pa to pomenilo. Spremenil si se, veš,« je rekel. Samo odkimal sem in izstopil iz avta. »Grem s tabo?« je vprašal za mano. »Ne hvala, bom sam. Lep dan, oče.«