Marko Vuksanović: Skozi leta

Piše: Matej Krajnc

Klinvest Kranj, 2018

IMG_1956

Krenimo onda! Začetna ugotovitev: knjiga besedil Marka Vuksanovića vešče meandrira med čisto poezijo in vrhunskim rockerskim besedilopisjem. Na “jugoslovanskih” straneh knjige srečamo besedila s prvih treh plošč zasedbe, ki so nastajala v hrvaščini in vsa brez izjeme sodijo v vrh jugoslovanske rockerske poezije, kar je (četudi Juge ni več) presežen pedigre. Avtomobili so se kot bend dokazali že v osemdesetih, ko so morali prodirati skozi glasne in večkrat kričeče labirinte množične pop muzike, ki ni bila njihov milje; bili so sicer popularni, nastopali so tudi na Pop delavnicah (Vsi ti fantje, Drugačno nebo, Obljubljena, Sama …), imeli velike uspešnice, a ob bok Agropopom, Gu-gujem, Čudežnim poljem, Rendez-vousom in podobnim niso sodili. Bili so pač na drugi ravni, a nekoč je, se zdi, vse to lahko soobstajalo tudi na lestvicah.

Moja generacija je odraščala zlasti ob zgodnjih Avtomobilih iz osemdesetih in pesmih kot so Sama, Djevojke nestaju u noć in Ona nosi uniformu, pozneje pa jih poslušala tudi kot spremljevalni bend – denimo na plošči Tomaža Domicelja Človek v ogledalu leta 1992. Izid zbirke pesmi Marka Vuksanovića je torej tudi zame osebno nekakšen “zaključen krog”, ne v kreativnem, pač pa v glasbeno in literarnozgodovinskem smislu. Besedila Marka Vuksanovića, za katera je večkrat povedal, da so pisana z glasbo in za glasbo, zvečine stojijo tudi na papirju, malokje je zaznati kakršenkoli kliše, ki bi podiral to prepričanje. In če stojijo na papirju, poleg tega pa imajo tudi glasbeni dodatek, ki jim ustvarja “drugo”, “širšo” dimenzijo, gre po besedah pesnika in samospevca Townesa van Zandta za stvaritve, ki segajo onkraj povprečnega pop vernakularja. In ko beremo pesmi, kot so V mrzlih dvoranah, Prisluhnimo tišini, Lipe in tudi nekatera morda bolj klasična ljubezenska besedila, kot je denimo Takšna si ti, pa jih povežemo z zgodnjimi “jugoslovanskimi” pesmimi, je jasno, da avtorju sploh ni treba pojasnjevati, zakaj in kako piše. Oba njegova jezikovna svetova dosegata visoke ravni sporazumevanja z besedo in pričujoča knjiga je “long overdue”, kot bi rekli v “globalnem” jeziku, v katerem se dandanes preizkušajo razne mlade zasedbe, ligvistično negotove in željne široke pozornosti, še preden se akordi sploh sporazumejo z besedilom. In čeprav so Avtomobili morda večkrat delovali bolj introvertirano, lirično, tiho, je njihova glasba bila vedno komunikativna na poseben način: poslušalca je zgrabila, ko je najmanj pričakoval, in ga pripeljala k sebi. Od tam potem ni hotel več oditi. Morda je izginil v noč – za puncami. Morda je ugotovil, kako je v mrzlih dvoranah. Nekakšen občutek jesenskega in tu pa tam celo (pred)zimskega hladu in poti v neznano v pesmih, ki so ga zgrabile, pa ga ni pripravil do tega, da bi teh potovanj ne ponavljal – znova in znova. In če Vilko Lovšin, ki je knjigo tudi založil, v spremni besedi opisuje bolj osebno plat druženja s protagonistom, nam (literarno)glasbenim kritikom in zgodovinarjem s tem daje proste roke za kanonizacijo Vuksanovićeve pesniške besede, a ne v klasičnem šolmaštrskem smislu, pač pa v gibki “rockerski” maniri prepoznavanja večplastnosti in nekonvencionalnosti tovrstne poetične in hkrati besedilopisne dimenzije. Knjiga je minimalistično lično urejena, s fotodokumentacijo, kjer ne manjkajo niti ovitki nekaterih plošč. Pa to ne pomeni, da moramo zdaj na nostalgično plovbo “skozi leta”, čeprav tudi lahko. Navzseadnje Vuksanović v pesmi Male igre noću zapiše: ja i ti bi mogli daleko plivati / ja i ti bi mogli duboko disati / gledaj svjetla u daljini …

avt.jpg

Automobili: Krenimo, Diskoton 1987 (arhiv avtorja)

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.