Piše: Luka Hepe

Trgovina je bila že od začetka modernega človeštva ena izmed pomembnejših dejavnosti. Z njo so se ukvarjale široke plasti prebivalstva in marsikateremu je to pomenilo glavni vir dohodka. Ljudje so trgovali z raznimi izdelki, izjema ni bilo niti vino. V 14. stoletju je bila večina vinogradov na slovenskem Štajerskem v lasti raznih samostanskih redov, manjši delež pa tudi v deželno knežji in fevdalni lasti. Trgovina z vinom je bila intenzivna, prodajali so ga predvsem na območja, kjer je bilo vinogradov malo (Koroška, Kranjska, nekaj tudi onstran meje na takratno madžarsko ozemlje). Po letu 1500 je bila vinska trgovina v naglem porastu, vzporedno s tem so se povečevale tudi vinogradniške posesti. Mnogi so svoja polja in gozdove zamenjali za vinograde v želji večjega zaslužka. Monopol pri trgovanju z vinom iz Podravja na Koroško in Kranjsko so imeli v svojih rokah Ptujčani, Mariborčani pa so skušali izkoristiti preostali, skromnejši delež tržišča. Deloma je temu botrovalo to, da so bila vina iz okolice Ptuja slajša in kakovostnejša, vina iz mariborskega okoliša pa so veljala za bolj kisla.

Zadeva se je spremenila leta 1339, ko so Habsburžani prepovedali Ptujčanom trgovanje preko Slovenske Bistrice (preko nje je namreč vodila glavna vinska pot na Koroško), kar je razmahnilo mariborsko trgovanje. Odlok je močno razburil pridelovalce iz Ptuja, tako da so vložili pritožbo na deželno sodišče, ki jim je ugodilo in tako znova dovolilo prevoz vina čez Slovensko Bistrico. Kljub temu se napetosti in podtikanja iz ene ali druge strani niso končala. Nenapovedane zapore cest, neupravičeno pobiranje mitnin (plačilo za prehod mostov) in razni odloki vladarjev za trgovanje z vinom so med mestoma Maribor in Ptuj vedno znova povzročale napetosti, ki jih v zgodovini imenujemo celo “vinska vojna”.

O tem, kako se je “vinska vojna” razpletla pa več v II. delu.