Shemekia Copeland: America’s Child

Piše: Matej Krajnc

Alligator, 2018

shemekia.jpg

So “patrioti”, ki se ovijajo v zastave in kličejo k pogromu nedolžnih, so pa tudi patrioti, ki se ovijejo v zastavo sredi praznega polja in se imenujejo “otroci Amerike” zaradi sočutja in kritične patriotske note, ki je ponavadi tista iskrena, uravnovešena. Če imamo nekaj ali nekoga radi, sodi zraven tudi dobronamerna, civilizirana, a odločna in brezkompromisna kritika. Sejanje sovraštva do vsega in vsakogar, kar je dandanes očitno postala norma svetovnega reda, ne sodi med patriotska dejanja, kakorkoli že obračamo in obrnemo. Shemekia Copeland je ugledna in nagrajevana bluesovska vokalistka, hči teksaške bluesovske eminence Johnnyja Copelanda in njen osmi album (na njem je tudi očetova pesem Promised Myself) izraža njena jasna stališča do vsakdana in njegovih zlasti občečloveških konotacij. Je otrok Amerike, a ne Amerike sovraštva, čeravno se lahko vprašamo: je-li kdaj v zgodovini bilo zares drugače? Otrok kakšne Amerike je torej Shemekia? Take in drugačne. In na novi plošči si zastavlja pomembna vprašanja, že v uvodni pesmi, kjer naravnost pove: Ain’t Got Time For Hate. Naslovi so tudi sicer povedni: Americans, Would You Take My Blood, The Wrong Idea in In The Blood Of The Blues. Na albumu med drugimi gostujejo John Prine, Emmylou Harris, Mary Guthier, Rhiannon Giddens in Steve Cropper. Bend je oster in glasen, bluesovsko brezkompromisen, z močnimi nastavki gospela in soula, v pesmi The Wrong Idea pa slišimo tudi country-rockovsko štimungo. Shemekia ves čas (na nepatetičen, odločen način, ki izvira tudi ali zlasti iz avtoritete njenega glasu) poziva k zaustavitvi sovraštva, saj si “vsi delimo zgodovino” (Would You Take My Blood); sovraštvo se ji zdi nesmiselno in ob teh pesmih se je nujno treba zamisliti, kajti “tipološke analogije” nove ureditve sveta ne izbirajo prostora. “Great rain, great rain, I thought I heard you call my name”, poje v istoimenski pesmi, kjer se oglasi tudi njen soavtor John Prine. “I was standing by the river, talking to a young Mark Twain”. Pesem je s Prinom sonapisal Mike Campbell. In ko na koncu plošče slišimo I’m Not Like Everybody Else Raya Daviesa in tradicionalno Go To Sleep Little Baby, ugotovimo, da gre za dobro domišljen in izpeljan koncept, nominiran za pet kategorij v prestižni inštituciji za nagrade s področja bluesovske glasbe Blues Music Award. Držimo pesti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.