VETROBRANSKO STEKLO

Škržati ob razbeljenih tirih,
neumorno žvrgolenje ptic,
piš uklonjenega zraka,
aerodinamika,
nič se ne premakne,
le vetrnica zastarele klime
– naredi obrat. Stojim.
Na srce si zatakne slamnikov cvet
in se ozre proti puščavski roži.
Njena vlakna neopazno rastejo v igle,
ki včasih izhajajo iz središča nje,
še en piš,
vibracija ljubezni.

Matej Mertik (Napetost 72)

Advertisements