Svet v boju s plastičnimi vrečkami

Piše: Tanja Jerebic

Prejšnjo soboto sem si po ogledu dokumentarnega filma Bag It, ki sicer datira že v leto 2010, izpisala nekaj podatkov, ki so se mi zdeli zanimivi za vpogled, kako se s perečo problematiko plastike spopadajo drugod po svetu.

Na spletu sem našla več zemljevidov o prepovedi plastičnih vrečk, vendar niso povsem zanesljivi; natančnih podatkov nima nihče, ker se borba med okoljskimi aktivisti in industrijo še vedno nadaljuje, države pa rade prikazujejo olepšano statistiko … Na listo spletne strani worldatlas.com so Slovenijo uvrstili z letošnjim letom, čeprav vemo, da pri nas vrečke še vedno prodajajo na blagajnah trgovin in jih je na oddelkih s sadjem/zelenjavo mogoče dobiti brezplačno.

Podatki se v nekaterih državah celo spreminjajo; najprej jih zakonsko prepovejo, zatem si plastično-kemijski lobi izbori ponovno pravico do plačljive uporabe, kot na primer v San Franciscu. Ponekod plačljivost zadošča, na Irskem so leta 2002 na tak način zmanjšali uporabo vreč za 90 %, vendar je do leta 2007 spet porasla, zato so jih podražili. Evropska unija bi morala do konca letošnjega leta zmanjšati uporabo plastičnih vrečk za 80 %, četrtino vseh vrečk porabijo Italijani (podatek iz leta 2012). Albanija je omejila oz. prepovedala uporabo tankih vrečk aprila lani, saj so hrvaški sosedi poročali, da najlepši del njihove južne obale do Korčule občasno zasujejo smeti iz Tirane, ki priplavajo po reki Ishëm. V Franciji so jih prepovedali leto pred tem.

Posoda za jajca in platnene vrečke, Foto: Tanja Jerebic
Posoda za jajca in platnene vrečke, Foto: Tanja Jerebic

Film predstavi problematiko predvsem na ameriških tleh. Plastično-kemijski lobi, s katerim se bodejo osveščeni Američani se imenuje American Chemistry Council (ACC). Sestavljajo ga predstavniki 191-ih kapitalsko zelo močnih podjetij, med njimi Shell, 3M, Procter & Gamble, Philips in podobni, ki se ukvarjajo s plastičnimi masami, kemijo ali klorom, torej imajo od plastike dobiček. Responsible Care je globalna samoiniciativa, ki deluje pod okriljem AAC, vključuje 52 držav in deluje v dobro kemijske industrije. Navzven naj bi se zavzemala za sledeče vrednote: zdravje, varnost in okoljsko ozaveščenost. Kemijska podjetja z njihovim certifikatom se oglašujejo kot okolju prijazna, na drugi starani pa njihove članice povzročajo okoljske katastrofe, ena takih je zastrupitev reke Labe na Češkem s strani kemične tovarne Draslovka Kolin …

Ko so pred desetimi leti v Seattlu uvedli plačilo plastičnih vrečk za enkratno uporabo, so pri American Chemistry Council oblikovali skupine s prijaznimi imeni, ki so bile zadolžene za odstranitev ukrepa. Koalicija za podporo reciklaži plastičnih vrečk (The Coalition to Support Plastic Bag Recyclyng) je bila ena izmed njih. Med marketinško kampanjo, s katero so zbirali podpise za nekakšen referendum, so porabili 200.000 $. Prevzeli so okoljsko-aktivistično retoriko, ki je posnemala slogane, s katerimi okoljevarstvene organizacije navadno rešujejo planet. Njihova spletna stran se je imenovala Savetheplasticbag.com, kar precej spominja na rešimo gozd, rešimo pande in sorodna plemenita reklamna gesla. Komično je, da plastičnih vrečk sploh ni potrebno reševati, saj so praktično neuničljive; v naravi se razgrajujejo več kot 500 let! Tako se je kapital zakrinkal v preobleko dobrohotne babice kot volk v pravljici o Rdeči kapici.

Uspešna manipulacija je obrodila sadove; proti uvedbi plačila vrečk je glasovalo 53 % ljudi, za ohranitev ukrepa 47 % volivcev. Avgusta 2009 je AAC ta podvig stal 1.4 milijona $, medtem ko so na nasprotni strani odšteli zanjo 62.225 $. Kemična industrija je bila pripravljena vložiti tolikšno vsoto denarja, da se slaba navada ’zelenih’ Seattlečanov ne bi razširila v druga mesta po ameriških državah.

Leta 2019 lahko po spletu še vedno prebiramo, ali se v Seattlu splača davek na plastične vrečke za enkratno uporabo, kot temu pravijo, ali bi ga bilo bolje ukiniti. Na uradni strani mesta Seattle piše, da so od julija 2012 prepovedane plastične nakupovalne vrečke, kot jih pri nas lahko kupimo na blagajnah in ’zelene’ plastične vrečke (najbrž biorazgradljive). Med plastičnimi vrečkami so dovoljene tiste, v katerih je (pred)pakirana hrana, vrečke za semena, oreščke in podobno (bulk food bags), za meso in rože. Majne papirnate vrečke so brezplačne, za velike pa je potrebno odšteti 5 $. San Francisco je prepovedal plastične vreče leta 2007, Los Angeles 2010 …

Iz tega lahko sklepamo, da se da premagati tudi kapitalske mogotce, če obstajata močna okoljska iniciativa in politična volja. Zadnjo besedo ima ljudstvo, pridobljene pravice niso samoumevne, saj bo volku vedno dišalo meso …

Viri:
Bag It
Worldatlas.com
https://www.reusethisbag.com/articles/plastic-bag-bans-worldwide/
https://qz.com/1413165/where-are-plastic-bags-banned-around-the-world%E2%80%8B/
V Italiji so prepovedali plasticne vrečke
Južna hrvaška obala zasuta s tonami smeti iz Tirane
ACC na Wikipediji
Responsible Care
Uradna stran mesta Seattl

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.