Niti ni več nekega rastja,
suhe trave hlapijo v vročini,
in zemlja razpira posušene rože
na katerih se pasejo delci
izpušnih plinov nekega farmerja,
ki sam zase pravi
pustinja in to

zaprti frizerski saloni samevajo,
tam so pričeske skrite pred
njenimi mehkimi prsti in dlanjo,
ostaja le vonj po mandljih in cedrovi lupini,
potem zevajo strgane,
polomljene, pozabljene.

Matej Mertik (Napetost 72)