Zdravo, Slađana!

Pozdravljen, gospod Jože! Kako se bova ostrigla?

Tako kot vedno. Že nekaj let me nisi vprašala kako. Vedno me samo postrižeš. Pač, kratko, tako kot vedno.

Tako kot vedno. Skrajšam zadaj, na vrhu pa pustim malo daljše.

Nekam redčijo se mi na vrhu zadnja leta …

Pa ni tako hudo. Zgoraj vam pustim malo daljše, da si boste lahko česali na prečko.

Hvala, ker si me tako hitro vzela.

Danes nimam gneče.

In, gre salon?

Ah. Zadnje čase nekam slabše. Odkar so postavili pred blokom rampo, je manj parkirnih mest in je manj strank. Vsaj dvajset odstotkov manj. Ne ljubi se jim iskati parkirnega prostora in se raje strižejo kje, kjer je lažje parkirati.

Si pa edina frizerka v tej ulici, ne?

Kje pa! Tam na koncu je še ena in tu na dvorišču je lani eden odprl brivnico. Zdaj so se razpasli ti brivci in zdaj se moški hodijo strič tja.

Aha.

Za ta lokal, zraven mene, iščejo novega najemnika in zadnjič je prišel en Bosanec, da bi odprl brivnico! Tukaj!

Hm.

Si predstavljaš, da bi imela tukaj zraven enega Bosanca?!

Ampak, Slađana, saj ti si tudi Bosanka!

Ja, ampak jaz sem avtohtona! Jaz sem petindvajset let tukaj. Moja otroka sta se rodila v Sloveniji! To je drugače kot ti, ki pridejo in … Kaj mislijo, da so!

Ne vem, pač, ljudje pridejo, ker si želijo delati … Želijo boljše življenje …

Kaj pa mi! Mi pa slabše živimo zaradi njih! Jemljejo nam stranke in … Naj gredo nazaj v Bosno! Jaz sem ga samo poslala nekam!

Ha, ha, ha, kam si ga poslala?

Kako že vi rečete … k hudiču sem ga poslala.

Jaz pošljem v maloro.

V bistvu sem ga po naše nekam poslala, ne po slovensko. Pa je razumel. Ne bo si upal. Ti priseljenci! Kako jih ne maram …

Zgodba je iz knjige Kratke zgodbe, zbirka Frontier 2026.

foto: Michael Dagonakis via Unsplash