Piše: Dušan Hedl

Privatizacija javnih zavodov

Privatizacija je izredno težka tema, ki se ji kulturniki (vključno z MK) upirajo še danes, čeprav je bila je aktualna že na simpoziju o kulturni politiki v Sloveniji leta 1998. Največja ovira je strah pred komercializacijo. Vendar se vprašajmo, ali ni komercializacija že prodrla v vse pore javnih zavodov? Ali niso pop zvezde stalnice na odrih eminentnih hramov kulture? Ali ne slišimo vsak mesec o novi korupcijski aferi v kakšnem javnem zavodu? Privatizacija javnih zavodov v kulturi se je v praksi že zdavnaj uresničila. Dejansko lahko osebje v javnih zavodih imenujemo “privatni obrazi na javnih mestih”¹ . Izdelane imajo mehanizme zavrnitve zunanjih predlogov, mehanizme tihega bojkota projektov, ki jim niso všeč ali jih ogrožajo. Če zunanji sodelavec nima vnaprejšnjega zagotovila (dogovora o delitvi honorarjev) o popolnem konsenzu, nima nikakršnih možnosti za uspeh v sodelovanju z javnim zavodom. Še posebej, če ni zverziran izkušen v birokraciji, v »foundraisingu«;, v komunikaciji z institucijami, če ne pozna notranjega ustroja javnega zavoda, ne pozna tehničnih zmogljivosti, ne pozna računovodskih standardov, ne pozna političnega sistema oz. članov sveta ali pa ni povezan s poslanci oz. njihovimi šefi ali občinskimi svetniki, itd..itd… Vsega, kar je v zvezi s poslovanjem z javnim zavodom. Pogodbe v poslovanju z javnimi zavodi pa niso običajno sredstvo komunikacije. Če ob tem upoštevamo, da ni povezave med produkcijo in prireditveno dejavnostjo, je kaos sperfekcioniran, dognan do popolnosti, neučinkovitost pa splošno sprejeta in vgrajena v organizacijo. S privatizacijo se kulturnim ustanovam ne morejo več zgoditi zgoraj navedeni očitki, lahko so zgolj kritika civilne družbe, kulturno umetniške in širše javnosti in socialno šibkejših (ki nimajo vstopa v hrame kulture). Temu je v resnici tudi sedaj tako, le da se zato porabljajo samo javna sredstva. Rotovnik na simpoziju (1998) pravi: “Želimo si vodstev in kolektivov, ki bodo namesto države – vendar ob njenem partnerstvu in nadzoru, ob sodelovanju uporabnikov in jasno izraženem javnem interesu –- v svoje roke prevzeli usodo razvoj in uspeh kulturnega zavoda. Ne smejo se počutiti kot državni uslužbenci, birokrati, administratorji, ki jim za njihovo delo ves denar zagotovi država –- če jim ga ne, tudi prav, glavno, da bo plača! Počutiti se bodo morali kot na svojem, torej tudi delati v zavodu, kot da je njihov” (Kulturna politika v Sloveniji, 1998, str. 338–339). Na svojem se počutijo tako ali tako, samo da nimajo odgovornosti, ugotavlja v nadaljevanju. Zanimivo, a ne?

1 Private faces in public spaces je naslov študije o privatizaciji galerij in muzejev v Evropi (Frey, Meier, 2002).