Ko grem dandanes po Malgajevi ulici v Celju, se vedno zazrem v okno, kjer je nekoč domoval Veliki Lojzek. Zdaj ga ni več. Že dolgo.
Z Velikim Lojzkom sva bila velika prijatelja že od malih nog. Mojih. On pa je bil res velik, na več načinov. Bil je pravzaprav družinski prijatelj, sodelavec mojih staršev. Vsi trije so namreč učili na Srednji pedagoški, Pedagoškem šolskem centru, včasih Učiteljišču, zdaj pa Gimnaziji Center Celje.
Ko sem bil še zelo majhen, me je oče večkrat peljal s seboj v svoj šolski kabinet, ki sta ga delila z Lojzkom. V spominu mi je ostal prizor, ko je Veliki prihajal po stopnicah iz zbornice in se že od daleč na vso moč smejal.
»Kako si kaj danes?« me je pobožal po glavi.
Nato se je sklonil k meni.
»Veš, kako mi je ime?«
»Veliki Lojzek!« sem vzkliknil.
»Tako je prav!« se je nasmejal in nato smo vsi trije šli v kabinet. Tam sta se z očetom ponavadi zatopila v kakšne pogovore, jaz pa sem kaj bral.
Ko sva šla, je še enkrat rekel:
»No, povej, kdo sem jaz?«
»Veliki Lojzek!« sem vzkliknil in imenitno se mi je zdelo, da ga lahko tako kličem.
Pri tem je tudi ostalo.
Kaj se skriva za tem imenom, sem spoznal mnogo, mnogo let pozneje, ko sem v gimnaziji potreboval pomoč pri matematiki.
Veliki Lojzek se je za pomoč ponudil kar sam.
Ko sva se po nekaj v resnici ne preveč dolgih, zame pa kar neskončnih letih spet videla, je bil isti kot včasih. Nasmejan in dobre volje.
»Upam, da še veš, kdo sem!« je smeje dejal, ko sem na začetku drugega letnika gimnazije pozvonil pri njemu.
»Veliki Lojzek!« sem rekel.
»Nisi pozabil!« je veselo dejal.
Matematiko mi je približal na svojstven duhovit način. Umiral sem od smeha.
»Zdaj pa te izraze krajšamo do nezavesti, vse jih pobijemo, cak cak cak cak!« je govoril.
Risala sva kote, piramide, reševala tekstne naloge.
Do reševanja tekstih nalog – teh nisem nikoli razumel in jih še vedno ne – je imel poseben pristop.
»Najprej prebereš tekst!« je dejal. »In nič ne razumeš!«
To mi je bilo znano.
»Potem ga prebereš še enkrat in začneš zraven risati!«
Vizualizacija tekstnih nalog. To mi je bilo blizu, ki sem risal »grde ksihte«, kot so pravili doma, svojčas pa stripe in še kakšne druge reči.
Večkrat je vmes zazvonil telefon in je vstal in se šel na hitro pogovorit.
Nekoč je pozvonil zvonec pri vratih in je šel odpret.
»Dober dan!« je pozdravilo mlado upehano dekle. »Ste morda zadnjič dobili brezplačni izvod našega časopisa na dom?«
»Sem!« je odgovoril Veliki.
»Ste se morda odločili, da bi ga naročili?«
»Ne, nisem!« je odvrnil.
»Pa bi se odločili?«
»Če me zanima, kaj je v njem, ga kupim, če pa me ne, si ga sposodim v knjižnici!« je odgovoril Veliki in se ves čas smehljal.
Dekletu se je zdel odgovor dovolj dober, čeprav sem po izrazu na licu ugotovil, da ni razumela čisto nič. Je pa zato šla. Prav zato sem bil mnenja, da je bil odgovor dober.
Uspel je.
»Povej profesorju, da vam daje čisto preveč dela!« je večkrat dejal Veliki. »Zadeve so zelo zahtevne in če jih je preveč naenkrat, se ti lahko še zmeša!«
Po končanih dveh urah reševanja matematičnih nalog sva še vsaj kako urico debatirala o raznoraznih stvareh.
V glavnem o umetnosti.
Prinašal sem mu svoje pesmi in on jih je zanimivo komentiral.
»Tista pesem od zadnjič je prav posrečena!« je večkrat dejal. »Ampak mogoče bi jo moral krajšati. Malo porezati. Kot ulomke. Cak cak cak cak!«
Vendar pa je Veliki Lojzek imel tudi skrivnost. Dobro jo je ohranjal zase. In redkim je bilo dano, da so jo spoznali.
Bil je namreč odličen slikar.
Oljne slike. Skice …
Njegov opus ni bil številen, a bilo ga je vredno videti.
Ko sem ga spraševal, zakaj pogosteje ne slika, je potožil, da ni časa.
»Saj vidiš!« je rekel. »Učim. Inštruiram! Če imam čas, grem v mesto na sprehod. Če ga nimam, si ga ne vzamem …«
Vendar mi je kakšno novo sliko s ponosom pokazal. Tudi še nedokončano različico.
»Veliki Lojzek,« sem rekel, »kaj pa kakšna razstava?«
»Ah, kje pa!« je zamahnil z roko. »Ni dovolj materiala!«
Pri tem je tudi ostalo.
Ko sem končal gimnazijo in odšel v Ljubljano, sem ga najprej pogosto, potem pa bolj poredko obiskoval. Večkrat sem mu pisal kakšno kartico in pošiljal svoje knjige. Ko sem šel kdaj v mesto po Malgajevi, je večkrat naneslo, da je stal pri oknu ali na balkonu in sva si pomahala.
Proti koncu leta 1997 je zbolel. Spominjam se nekega vikenda jeseni 1997, ko sem v soboto zjutraj dobil njegovo zadnje pismo.
»Vesel sem,« je napisal, »da se še spomniš na nas! Tudi mama se zahvaljuje za pozdrave! Prebral sem zadnjo knjigo in mi je zelo všeč. Upam, da se boš oglasil na kak pogovor!«
Čez teden dni sem ga poklical.
»Pridi čez kakih 14 dni!« je rekel. »Ne počutim se dobro. Rad bi, da bi se kaj več pogovorila, pa zdaj nekako nisem pri močeh!«
»V redu!« sem rekel.
Ampak potem je prišla vmes selitev v Maribor in nisem šel.
Potem je umrl. Kar naenkrat.
Ampak Veliki Lojzek ne umre! sem si dopovedoval, ko mi je mama povedala, kaj se je zgodilo. Oblekel sem se in šel do Malgajeve.
Kakšne pol ure sem negibno stal pod njegovim oknom.
Nihče ni pomahal.
Nato sem šel gor do vrat in pozvonil. Srečanje z mamo ni bilo veselo srečanje.
Sedela sva v srhljivi tišini in strmela v uro na zidu.
V sobo je prilezla želva. Pravil sem ji Velika želva, ker je bil on pač Veliki Lojzek.
Nisem več zdržal. Mami sem stisnil roko in odšel.
Potem nekaj let nisem šel po Malgajevi.
Ko sem zadnjič spet šel tam mimo, sem ga videl pri oknu. Stal je tam kot včasih in mi mahal.
Nato sem ponovno pogledal in ga ni bilo več.
Ko tole pišem, premišljujem, kaj vse bi mu danes povedal. Povedal bi mu, da zdaj ne krajšam več glav ulomkom, ampak se večkrat čisto po nepotrebnem ulamljam.
In krajšam.
In delam cak cak cak cak.

(2002)