Piše: Luka Hepe
Arhivski viri nam opisujejo omejevanje prevoza vina Ptujčanom predvsem na cesti ob Dravi in čez Dravski gozd. Medtem so oblastniki Mariborčanom dovoljevali neomejen prevoz in celo naprošali, naj vino dovažajo tudi na deželno upravo in v cerkvene ustanove.
Ostro omejevanje s strani Habsburžanov se je ob koncu 14. stoletja omililo, saj je 1383 Leopold III. Bistričanom in Mariborčanom ukazal, naj ne omejujejo Ptujčanov pri prevozu svojega vina, in jim dovolijo prost prehod v vse smeri. Toda veselje ptujskih trgovcev ni bilo dolgotrajno: novi deželni knez Viljem je namreč na prošnjo meščanov Maribora leta 1396 izdal nov zakon o vinski trgovini, ki je prepovedal prevoz vina na »nenavadnih« in »prepovedanih« cestah, med slednje je uvrstil tudi cesto od Ptuja do Sl. Bistrice. Vse trgovce, ki bi jih zasačili na prepovedani cesti, je »čakala« aretacija. Po številnih pritožbah (tudi s strani nadškofa Gregorja Salzburškega) je Viljem januarja 1399 vendarle dovolil prost prevoz preko Sl. Bistrice. Na sredini 15. stoletja se je v vinsko trgovino začela vmešavati tudi dinastija Celjskih grofov. Leta 1439 je tako grof Friderik II. svojim podanikom dovolil prevoz vina za potrebe cerkve preko Slovenske Bistrice. Po velikem požaru 1446 so meščani Sl. Bistrice dosegli, da so čez svoje mesto lahko prevažali vino samo domačini. To je opogumilo tudi mariborske trgovce, ki so znova začeli zapirati ceste in pobirati mitnino od Ptujčanov. Po izumrtju grofov Celjskih se je Ptuj za pomoč znova obrnil na salzburško nadškofijo in leta 1458 ponovno pridobil pravico do svobodnega prevoza vina prek Sl. Bistrice in Dravskega gozda. Da pa bi imeli tudi meščani Bistrice kaj koristi od tega, je cesar Friderik III. odredil, da mora vsak prevoznik vsaj enkrat prespati v Slovenski Bistrici. Kompromis je očitno zadovoljil tudi Maribor, saj se je spor glede vinske trgovine vsaj začasno polegel.
Ob koncu 15. stoletja so se tako spori polegli, a premirje je trajalo le do začetka 16. stoletja. Leta 1513 je Maribor deloma uničil požar, že naslednje leto pa je deželni knez Maksimilijan I. prepovedal uvoz vina v Maribor iz oddaljenih mest in dovolil uvoz iz Limbuša, Peker, Frama, Ruš, Ptuja in Slovenske Bistrice. Vso uvoženo vino so nato v mestu uskladiščili, od koder pa so ga na Koroško lahko prevažali in raztovarjali le izbrani prevozniki. Med njimi pa ni bilo Ptujčanov, ki niso imeli pravice prevoza niti čez Dravski gozd in niti čez Sl. Bistrico. To je med njimi izzvalo veliko ogorčenje in negodovanje. Na pobudo deželnega kneza naj bi o zadevi naposled odločalo sodišče, a so se tam predstavniki obeh mest namesto dogovora še bolj skregali. V 16. stoletju je Maribor z okolico spadal pod Habsburško nadoblast, Ptuj pa je pripadal oblasti salzburške nadškofije. Zaradi svoje cerkvene nadoblasti Ptuj ni imel resnejših možnosti za pridobitev privilegijev, nasproti temu pa je Maribor od deželnega kneza v letih 1521 – 1595 pridobil vedno nove potrditve položaja monopolnega trgovca z vinom na spodnjem Štajerskem. Zaradi takega položaja se je spor med Mariborom in Ptujem poglabljal, predvsem zaradi težnje slednjih za večje trgovske pravice.
Dokončen kompromis in s tem konec »vinske vojne« se je zgodil leta 1654, k njemu pa so veliko pripomogli štajerski deželni stanovi. Dogovor med sprtimi stranmi je 1654 potrdil tudi cesar Ferdinand III. Po tem sporazumu so Mariborčani obdržali večino trgovine na Koroško zase, Ptuj pa je dobil pravico do svobodnega trgovanja na področju severne in srednje Štajerske. Vzpon vinske trgovine je bil velik, zaslužki pa so se precej povečali na obeh straneh.
Viri:
– Norbert Weiss, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteirmark in Mittelalter, Quellen, Graz 2002.
– Jože Mlinarič, »Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem Mariborskem območju do konca 19. stoletja«, Časopis za zgodovino in narodopisje 70, zvezek 1-2 (1999).