TROJKA S PEGO (3.del)

Piše: Melanija M. K. Lamerov

Stal sem pred ogromno stavbo, bila je skoraj takšna, kot sem se jo spominjal, le malo bolj moderna in urejena. Vsepovsod okoli je mrgolelo ljudi. Vsak je hitel po svoje. Vedel sem, kam moram iti, kje je oftalmološki oddelek. Po parih hodnikih sem in tja, malo levo, malo desno, se kot ne ljubitelj dvigal povzpnem po stopnicah v drugo nadstropje, odprem vrata na hodnik, kjer bom preživel naslednja dva meseca. Obstanem pred vrati z listkom »dokončna specializacija oftalmologije«. Potrkam in vstopim. Nekdo že sedi za ogromno mizo. Fant me pogleda, se nasmeji, ponudi roko in reče »Trent«. Predstavim se in se usedem poleg njega. Kmalu za tem vstopi še punca Pati. Pridruži se nama za mizo. Ura je pet minut čez sedem. »Se opravičujem za zamudo, ponedeljek je,« reče in vstopi sestra srednjih let, bi rekel pri štiridesetih. Pogleda nas »eden manjka,« reče in odkima. Gleda po papirjih, izmenično na uro. V sobi vlada čista tišina. Pri vratih potrka, vstopi fant, se opraviči, predstavi in se usede za mizo. »Gaj, zamujate petnajst minut, naj bo to zadnjič, za vas in vse ostale,« reče strogo in nas premeri s pogledom. »Tako, pa začnimo, tu imate svoje uniforme, značke, kartico za evidentiranje prihoda in odhoda in navodila,« reče in z roko pokaže na štiri kupe, zložene na mizi ob strani sobe. »Sem Maria, glavna medicinska sestra na oddelku. Če karkoli rabite, vas zanima ali potrebujete, pridete najprej k meni. Če kdo rabi kartico za parkirišče, mi bo povedal na koncu. To bom povedala samo enkrat. Vsako leto imamo veliko stažistov. Poznam vas, pri nas ni pomembno kdo ste, kako ste prišli notri in koga poznate. Med sabo ne tekmujete, ampak sodelujete. Vaši medsebojni odnosi niso naša stvar. A romantičnih razmerij kakorkoli ne predlagam. Urnik vam sestavljam jaz. Lahko se spreminja. Delate dopoldan od sedmih do treh in občasno popoldan od enih do devetih. Če rabite kdaj prosto, recite, ampak naj bo tega čim manj. To ni več študentsko delo, naj vam bo to kot en velik predizpit. Ugovarjanja pri nas ni. Delate, kar se vam da za delati. Zavedajte se, da boste tu dva meseca, eni več, eni manj. Ocenjujemo vas vsi, vedno. Kdo bo delal kaj in s kom, ni vaša izbira. Mogoče boste kdaj zvedeli prej, mogoče pa tudi ne. Zato se ne poskušajte dogovarjati ali prilizovati komu. Vsi na oddelku vas bomo klicali po imenu. Če vam to ne odgovarja, zbežite na drevo. Imeli pa boste tudi svoje številke, po priimkih, po abecedi. Vi strogo vikate vse zaposlene. Ne udomačite se preveč, lahko se razumete s kom super, a vedite, da ste tu začasno, prav tako vedite, da štirikrat na leto dobimo nove stažiste. Po končani izmeni ali pred, ali med malico lahko greste na obrok v menzo v prvem pritličju ustanove, z kartico za evidentiranje. Dobite tudi svoje omarice. Mobiteli so med delovnim časom prepovedani. Na pavzo greste, ko imate čas, ne ko vi to želite. Vodite svoje zapiske in dnevnike, kot imate po navodilih univerze. Danes vam bom razkazala celotni oddelek, predelali bomo urnik, spoznali boste tri stalne zdravnike na oddelku. Ima kdo kakšno vprašanje?« je zaključila. Vsi smo bili tiho. »Torej številke, Gaj ena, Pati dve, Skaj tri in Trent štiri. Številke so zapisane tudi na zadnji strani vaših značk. Služijo temu, da vas lažje in manj osebno določamo za kakšne posege. Vse jasno?«. Pritrdili smo. Gaj je dvignil roko. »Povejte, nismo v šoli. Kar glasno in direktno, brez rok,« se je strogo odzvala Maria. »Kaj pa dr. Stern?« je vprašal. Zasmejala se je in odkimala. »Dobro, da ste vprašali. A raje kar pozabite na prilizovanje ali karkoli ste že hoteli«. Gaj je kar pobledel in se potuhnil. »Dr. Stern je predstojnik oddelka. Zelo vrhunski zdravnik, strog, a pošten. Njega ne boste spoznali, on bo spoznal vas, ko bo to želel. Z njim boste sodelovali naključno, poljubno izbira vaše številke tik preden vas potrebuje. Ne skušajte se pripravljati, ker se ne morete, ne veste kaj bo želel oziroma kaj vas bo vprašal. Z njim bodite profesionalni. Če enkrat zajebete, verjemite, te številke ne bo več izgovoril.« Pogledala nas je »no, pa gremo naokoli,« je dodala.

Bil sem že na veliko oddelkih, veliko prakse in prostovoljnega ter študentskega dela, a ta oddelek je bil daleč najbolj urejen. Nikoli nismo vsega izvedeli in dobili že kar prvi dan. Tu so imeli prav organizirano specializacijo, spoštovali so nas, nas celo pričakovali. Ponekod še vedeli niso točno, kateri dan pridemo in kaj tu delamo. Že iz tega se je videl njihov sloves po dejansko daleč naokrog najbolj kvalitetnemu zdravljenju in storitvah. Maria je bila super, bila je stroga in urejena. A znala se je pohecati in bila je vedno dobre volje. Pokazala nam je garderobo in omarice. Imeli smo petnajst minut časa, da smo se uredili in preoblekli. Šli smo se evidentirati. Pokazala nam je, kako deluje sistem. Potem nam je razkazala oddelek, razdelila informacije, ki smo jih morali predelati do naslednjega dne. Na koncu hodnika so mi padla v oči velika bela vrata na katerih je pisalo »predstojnik oddelka oftalmologije, dr. med., spec. maksilofacialne kirurgije, spec. oftalmologije Dion Stern« in nekaj je vznemirilo moje srce.

Maria nas je med malico na hitro predstavila sestram na oddelku in nas odpeljala v pisarno ter nam predstavila zdravnika dr. Alto in dr. Bagar ter zdravnico dr. Nose. Dr. Bagar je bil kar precej starejši, a nas je bil tudi najbolj vesel, še posebno Pati. »Ko nimate dela, ko kaj čakate ali si kaj zapisujete in pripravljate, pijete kavo, malicate ali karkoli, uporabljate to skupno sobo. Ko vas iščem, bodite tu, zjutraj počakajte tu« je rekla Maria in nam odklenila sobo s tremi pisarniškimi mizami z računalniki in veliko skupno mizo.

Dan je hitro minil, pri odpravljanju sem videl sms od očeta »pokliči me, ko končaš«. Poklical sem ga in mu omenil, da ne grem domov z njim, imel sem še namen iti v mesto po neke stvari za sobo. Kupil sem si dve novi posteljnini, novo blazino, preprogo, nočno in namizno svetilko, sveče in še nekaj drobnarij za v kopalnico. Polnih rok sem se odpravil na ulico, ko sem na nasproti strani zagledal trgovino s kolesi. Odpravil sem se tja in prodajalec me je takoj postregel. Povedal sem mu, kaj iščem. Imel je idealno preprosto rabljeno kolo, kupil sem ga. Bil je starejši prijazen možakar. Naredil mi je servis na kolesu in še popust mi je dal. »Ravno zapiram trgovino, lahko vam ponudim prevoz kolesa in vas …« je rekel, ko je videl, kako polne roke imam. Privolil sem. Doma sem pojedel kosilo in z očetom razpravljal o prvem dnevu. Poslušal me je in presenetljivo nič kaj komentiral. »Kupil sem si kolo. S kolesom bom hodil, zaradi izmen in to,« sem mu rekel. »Prav,« je monotono odgovoril.

Po sobi sem si uredil še stvari, ki sem jih nakupil in si pripravil mapo z dokumentacijo z dela. Sedaj sem se kar boljše počutil v sobi, izgledala je drugače, bolj odraslo, bolj moje. Vse je imelo svoje mesto, vse je bilo urejeno. Mama me je prišla pozdraviti takoj, ko je prišla domov, pohvalila je sobo. »Jo je oče videl?« je vprašala. »Ne, ni še sploh prišel v sobo,« sem tiho odgovoril. Vzdihnila je »saj bo, veš kakšen je, tudi on se mora privaditi, da si doma in da si odrasel moški, katerega ne more več kontrolirati in nadzirati,« mi je rekla mama, me poljubila na lica in šla iz sobe.

Oglasil se je Merlin, prosil sem ga, če bi na smetišče odpeljal mojo staro vzmetnico, ker sta imela  z Anušo velik avto. Ko sem šel v garažo po njo, sem v kotu videl zametano svoje kolo iz otroštva. Kolo s katerim sem imel nesrečo. Bilo je popolnoma uničeno in zvito. Oče ga je shranil, zakaj, mi ni bilo jasno.

Ajda me je proti večeru povabila na sprehod z Elfom. »Kaj pa misliš o študiji v tujini?« me je vprašala. »Isto, kot če greš v drugo mesto, le da nas boš videla še manj, kot sem vas videl jaz,« sem ji v smehu odgovoril. Boksnila me je v roko in se zasmejala. »Si hodil kaj žurat?« je vprašala direktno. Pokimal sem »sem ja«. Pogledala me, se nagajivo nasmehnila, a ni spraševala dalje.

Zvečer sem se samo ulegel in takoj zaspal. Ponoči sem nenadoma zbudil, zaklel. Spet isto sobotno jutro, iste očetove besede, mama na hodniku, kolo, adrenalin, nenadna zaustavitev, padec, iste bolečine, nezavest. Spet iste moreče sanje. Drugič v parih dneh. Le, da so se nadaljevale. Slišim zdravnikove besede, ne razumem jih, ne vem kaj se je zgodilo, ne vem kje sem. Vse me boli. Počasi odprem oči, vidim, ležim sredi sobe polne aparatur. V levem očesu me nekaj reže. »Zbudil se je, pri zavesti je,« reče zdravnik in me pogleda »priden fant,« doda in odkoraka stran. Nekdo na drugi strani me nežno poboža po roki, s prsti drsi navzgor. Pritegne mojo pozornost. Premaknem glavo, pogledam na drugo stran. Vame zre angelski obraz, čarobne oči, zaradi katerih dvomim ali je človek ali privid. Ena ognjeno rjava in druga nebeško modra. Srce mi začne biti močneje, v trebuhu imam neznane občutke. S pomirjajočim tonom vpraša »me vidiš?«. Pokimam, ne morem nič izgovoriti. Potem z dlanjo pokrije eno oko »vidiš?«, pa pokrije drugo oko »vidiš?«. Pokimam, komaj izustim tiho »ja …«. Nasmehne se, žari od veselja. Roko položi nazaj na mojo roko. Nekaj v meni želi eksplodirati, ta moški me tako vznemirja. Čutim nekaj, a nisem prepričan. Pogleda vzdolž mojega telesa, takrat vem. Vzburil sem se. Spet me pogleda v oči, a je njegov pogled drugačen, nekaj se je spremenilo. Diha drugače. Izgleda, kot da rahlo trpi, kot da je tudi v njem nekaj, kar bo vsak čas eksplodiralo. Pristopi drugi zdravnik, zasmeje se »stažist, to je normalno, mladim fantom se to velikokrat zgodi po nezavesti,« reče in oba skupaj odkorakata stran. Pogleda me preko rame. Ne morem pogledati za njim, ne morem se dvigniti, ker me vse boli. Potem se nenadoma zbudim. Diham kot nor, sanje so me zelo vznemirile, sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje sanjal celotne sanje, te čarobne oči, ki so me spremljale velik del mojega življenja. Ko sem norel zaradi njih, ko sem se vzburjal vsako noč. Skrivnost, ki sem jo skrival vso svojo mladost. Še sedaj je zanjo vedel samo Jon. Oči, ki sem jih po tihem iskal celo svoje življenje. Kasneje sem dejansko ugotovil, da take oči obstajajo, heterokromatične oči so. Tudi srečal sem jih med svojim šolanjem, a nobene niso bile tiste prave.  Zato še sedaj nisem vedel, ali so bile resničnost ali samo privid. Tega moškega nisem več videl.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.