Različni izvajalci: Confessin’ the Blues

Piše: Matej Krajnc

BMG 2018

81Ue8YNd7vL._SL1500_

Blues je, trdijo pri pričujoči založbi, največje ameriško izvozno bogastvo. S tem se strinjamo, a ne v potrošniškem kontekstu. Pustimo sicer to, pred nami je antologija ameriškega bluesa kot ga vidijo Rolling Stonesi, ki so izbrali pesmi zanjo. Naslovnico je naslikal Ronnie Wood, da je prispevek k vsej stvari še nekolikanj bolj oseben. In nekaj drobiža od vsake prodane kompilacije dobi fundacija Willieja Dixona, velikana bluesa, človeka, ki je spisal nekatere največje komercialne uspehe te zvrsti.

Rolling Stonesi so seveda začeli kot orto blues bend, Brian Jones je imel celo svoje bluesovsko ime. Nikoli mu tudi ni bilo všeč, kako se je obrnila glasbena usmeritev benda. Ta je seveda načeloma ostajal zvest bazičnim bluesovskim prijemom, a jih je nadgrajeval in spreminjal, dodal ščepec popa, malce eksperimentalnega inštrumentarija, pozneje nekaj regeja … A vse to je sestavljalo in še sestavlja glasbeno podobo Stonesov. Ki so za kompilacijo seveda izbrali tisto, ob čemer so se kalili: izdaten izbor družbe z založbe Chess, pa malce nazaj, denimo do Roberta Johnsona, ki stoji v zgodovini bluesa kot nekakšno utelešenje tistega, kar naj bi bluesman bil: že kar hudičevo sposoben glasbenik, poln feelinga, hkrati pa prekleta duša, nesrečnež, ki klavrno konča … No, vprašajte Muddyja, Howlina Wolfa in Chucka Berryja, ki je sicer v svoj ritem in blues vpeljal dobršno dozo countryja. Ne, ni nujno, da se tako konča. Lahko si tudi uspešen in bogat.

Poti ameriškega bluesa so dolge in vijugaste in nemogoče jih je zaobjeti z eno kompilacijo, četudi na dveh zgoščenkah in z imeni, ki si vsa zaslužijo večne prestole na glasbenem Parnasu. To sicer tudi ni bil namen “največjega rokenrolovskega benda na svetu”. Gre za poklon lastnim koreninam, za nekakšen podaljšek plošče Blue And Lonesome, za samopotrditev, da je blues še vedno tisto, kar jih drži nad gladino, čeprav bi o tem lahko razpravljali. Zdaj so tudi oni že staroste, po stažu in bioloških letih. Vprašanje je, če so bili na križpotju. In tudi, če si tja sploh želijo. Na to naj si odgovori vsak sam, četudi med popotovanjem po častitljivem in bogatem izročilu. Če vam opolnoči na vrata potrka Chester Burnett, pa se ne bojte. Orjaški je, a ne bo vam storil nič žalega. Nasprotno, z vami bo poslušal tele pesmi.

813zsS9WShL._SL1500_

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.