Boštjan Šoba: Afera državnega sekretarja


Piše: Vlasta Črčinovič Krofič


Boštjan Šoba: Afera državnega sekretarja, Kulturni center Maribor 2017 (zbirka Sprejeto 007)

»Vsak človek je edinstven. Vsak je tudi edinstveno križanje silnic. Nikoli ponovljenih, vsak človek je le skupek neskončnih trenutkov. Dobrega in slabega, splet okoliščin, duševnosti, duhovnosti, okolja …«

S to uvodno mislijo nas avtor Boštjan Šoba popelje na nadaljnjih 365 strani obsegajočo avtobiografsko Afero državnega sekretarja. Roman je razdeljen na 66 poglavij, ki jih je mogoče razdeliti na tri dele, in sicer:

  • aretacija državnega sekretarja in preiskovalna dejanja,
  • za zapahi v Kanadskem priporu,
  • izročitev državnega sekretarja Sloveniji in postopki v sodnih dvoranah.

Ura je pet zjutraj. Sedmi november 2000. Preklet dan.

Kdo razbija s tolkalom po vratih? … »Nekaj je narobe,« me prešine … Razbijanje po vratih ne pojenja … V jutranji omotici se sprašujem, ali se mi sanja. Ali me ni Rozana nekaj opozarjala prejšnji večer? … »Kdo je?« »Odprite, policija!« … Pred vrati stojita mladca, oblečena v civilno obleko in delujeta umazano. Lahko bi bila kriminalca ali pa tudi kriminalista … »Aretirani ste. Gospodarski kriminal! Prosim, če stopite z nama.« –

Državnemu sekretarju se vrti film. Kakšen gospodarski kriminal, saj ni privatiziral, gre mogoče za povezavo s Šuštarjem? Kriminalisti Boštjana Šobo odpeljejo v pisarno njegovega podjetja, kjer zasežejo poslovno dokumentacijo. Preiskavo nadaljujejo na njegovem domu z zasegom računalnika in osebnih računov, ki izkazujejo prihranke. Tako se mladi podjetnik, ki je uspešno izvajal sanacije in pred propadom reševal podjetja, znajde v primežu preiskovalnih dejanj.

Prešinilo ga je, morda je preiskava povezana s stranko SLS, za katero je opravil vrsto raziskav pred volitvami. Dve leti se je trudil, lobiral, finančno pomagal stranki in po lestvici lezel vedno višje. Z afero Šuštar je doživel hladen tuš. Strankarski somišljeniki in veljaki stranke, s katerimi je presedel ure in ure, so ga zapustili. Pozabljeni so milijoni tolarjev finančne pomoči, ki jih je doniral stranki in za katero je zbiral finančna sredstva. Tako je v politiki; ko te ne potrebujejo, te črtajo, pozabijo, odpišejo …

Boštjana Šobo vklenejo in odpeljejo na policijsko postajo, mu poberejo vse osebne predmete od vezalk do očal in ga zaprejo v hladno samico. V času osame koplje po svoji duši in išče razloge za neprijeten položaj. Odgovorov ne najde niti naslednji dan, ko na hodnikih sodišča sreča vklenjena kolega Šuštarja in Droljca. Šobo osumijo izdajanja za lažno osebo, Šuštarja in Droljca pa za prejemanje podkupnine. Glede na prvoten sum za Šobo kaže, da bo roka pravice dokaj mila. Žal nadaljnji dogodki zadevo zapletejo. Pojavijo se nove navedbe, novi sumi kaznivih dejanj, vpletene so tuje države. Iz majhne aferice nastane velika afera z nalepko mednarodne korupcije, ki požene v pogon sedmo silo, spodbudi neverjetno domišljijo in s »pravljicami« preplavi tisk. V resnici se zgodi še nekaj hujšega. V zapečaten računalnik nezakonito vdrejo (protikorupcijska komisija) in v njem popravljajo datoteke.  »Približno sem vedel, kaj so iskali. Več kot jasno je bilo, da so po računalniku brskali in ga uporabljali en dan pred mojo prisotnostjo pri kopiranju datotek … Računalnik sem z grozo ugasnil, ga zaprl in odrinil od sebe. Bilo me je strah … Vse, kar sem do sedaj bral ali gledal v filmih, se je dogajalo meni … Računalnik je postal osnova za sum pranja denarja … Vedel sem, da ima zadeva ozadje in da smo žrtvovani.«  

Boštjan Šoba: Afera državnega sekretarja, 2017

Boštjan Šoba izgubi službo in prijatelje. Pristane na Zavodu za zaposlovanje. Njegovo premoženje, denar, delnice, deleži so blokirani. Za preživetje razproda vse, kar je imelo vrednost. Po naključju dobi idealno delo – business development manager … Amerika, vroča Kalifornija, Jamajka, Dominikanska Republika, Švedska

Postopki pred sodiščem leta 2003 znova stečejo. Pojavijo se nove navedbe (za dodelitev državnih subvencij naj bi pristojne osebe na ministrstvu od podjetij zahtevale podkupnine), obelodanjena je poslovna telovadba med podjetji (asignacije, cesije), predstavljena so dokazljiva in dokazana dejstva, zaslišane so (ne)verodostojne priče. Vpleteni v proces z vodenjem obravnave niso zadovoljni, češ da se ne upošteva načelo zakonitosti in zahtevajo izločitev sodnice. Pri tem ne uspejo, zato protestno zapustijo sodno dvorano … tema vseh medijev je postalo vprašanje, kaj so naredili odvetniki, ne kaj je naredila sodnica in zakaj se je to zgodilo. Devetega decembra 2003 sledi izrek sodbe. V sodni dvorani ni obdolžencev. Le-ti so za rezultat sodbe vedeli dva meseca prej. Šoba je upal, da ga bo sodišče oprostilo očitka, saj je bil na prvem sojenju že enkrat oproščen (ne bis in idem – ne dvakrat o isti stvari, temeljno načelo kazenskega postopka), a mu je, ker je bil v zadevo Šuštarja vpleten z enim telefonskim klicem, izrečena denarna kazen v višini trinajstisoč eurov. »Pravni sistem je uzakonil plenjenje od samega začetka osamosvojitve … vsako ustvarjanje novega bogastva je podvrženo sumničenju in zaradi nedelovanja pravne države se krepi socialna funkcija, dokler ne bo vse vodilo v brezno. Do takrat pa so dobrodošli dežurni krivci ter tajkuni v sencah svojih vil in bark.«

V čakanju na pravico, oropan časti in ponosa, Šoba odpotuje v Kalifornijo in še v Kanado, v Sloveniji pa se proces nadaljuje. Po enem tednu mu odvetnik sporoči, da je za njim razpisana mednarodna tiralica, in to mednarodni evropski priporni nalog, kar pomeni aretacijo v Nemčiji in prisilno privedbo v Slovenijo. Šoba je besen. Zbere dokumente, se prijavi za azil v Kanadi in ga dobi. V bistvu bi mu naj emigracijski postopek zagotovil varnost, ker s Slovenijo ni bilo podpisanega izročitvenega sporazuma. Šoba znova zaživi, si uredi stanovanje, postane uspešen prodajalec avtomobilov. Idila se poruši nekega dne, ko ga v njegovem stanovanju na tla podrejo zamaskirani specialci, ki kričijo, da bo izročen Sloveniji. Spet se vse podre. Vtaknejo ga v pripor, v zapor Don Jail in ga povsem razčlovečijo. Ker naj bi bil suiciden, ga oblečenega v oblekico za norce zaprejo v celico. Protagonist gladovno stavka 21 dni, nakar se v njem prebudi samoohranitveni nagon, vrojen v človeška bitja. Sledijo pretresljivi opisi trpljenja v obdobju treh let med tolpami v kanadskem priporu. Opisi presegajo zgodbe in filme, posnete na temo zapornikov v tujini.

Postopki za izročitev se vlečejo tri leta. »Šoba, domov greš!« se zadere paznik. Kalvarija ni končana, a je vseeno bolj domača, vse od hrane do fitnesa v zaporu na Povšetovi. Čaka ga le še neprijetno sojenje. Svet se je poenotil v slabem in dobrem. Človek gradi zapor samemu sebi, v svoji glavi, v svojo z gubami napolnjeno duhovno praznino … Vendar upanje je … Obtožnica je sedaj krajša. Šlo je za javni razpis ministrstva za gospodarstvo. Tožilci so trdili, da je Šoba proti obljubi delnega povračila nepovratnih sredstev obljubil subvencijo, nakar je na neugotovljen način, kraj ali čas, prenesel podkupnino na Šuštarjev račun v Švici. V zadevi sodi ista sodnica na podlagi obtožnega predloga iste tožilke. »Živ bog vas ne bo spustil iz pripora,« povzamejo mediji besede sodnice. Protagonist čuti, da se nekaj vendar spreminja. Je sodnica bolj svobodna? Pod manjšim pritiskom? Vrstijo se obravnave, preizkušanje dokazov, zaslišanja prič, ki pričajo v korist Šobe. Nikjer ni zaznati koruptivnih dejanj. Subvencije so bile dodeljene (razveljavljene) po pravilih, povsem zakonito, brez obljubljenih ali danih podkupnin.  

Sodnica izreče sodbo v imenu ljudstva. Amfiteater. Car je obrnil palec navzdol … Boštjan Šoba je kriv. V sodbi je dobesedno prepisana obtožnica, ki ga bremeni, da je preko Šuštarja uredil subvencije. Obsojen je in prepeljan na Dob, kjer ugotovi, da to ni povsem slabo. Piše knjigo, se rekreira, igra v ansamblu ABSURD, piše pesmi. Novembra 2012 je izpuščen.

Resnične zgodbe so bolj krute in zapletene kot tiste iz znanstvene fantastike. Na koncu knjige je Boštjan Šoba napisal – se  nadaljuje. Kaj je s tem mislil? Se bo zgodba nadaljevala? Mogoče se bo našel scenarist s filmsko ekipo in jo spravil na veliko platno ali na male ekrane v obliki nadaljevanke. Gradiva in podlage je dovolj, saj je avtor jasno opisal dogodke, izlil svoja čustva, citiral dialoge, prepisal izreke in obrazložitve iz sodb in komentiral verbalno in neverbalno govorico vpletenih, kakor tudi sodelujočih v procesu. Afera državnega sekretarja je osebna izpoved o nemoči človeka, ki se znajde v sodnih mlinih. Ti se vrtijo in meljejo (pre)počasi. Vprašajmo se, kje je pravica, kaj je resnica, kaj objektivnost, nepristranskost, zakonitost, enak meter za vse. Sodba v imenu ljudstva!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.