Piše: Matej Krajnc

Litera, 2018

Če sonce zahaja v Celju, kje potem cveti tisoč rož? Pričujoči roman bi lahko bil komplementaren prejšnjemu avtoričinemu, oba skupaj bi lahko brali kot nekakšen svojstven Bildungsroman v dveh knjigah, a bi s tem naposled vendarle preveč načeli avtonomnost pričujočega dela, ki tako po svojem obsegu, kot tudi po slogu in jeziku – in naposled po filozofiji, ki jo prinaša – stoji kot čisto svoj, po eni strani tenkočuten, po drugi pa brezkompromisen “roman bojevništva”, kakorkoli že to razumete. In razumeli boste, ko ga boste prebrali. Če ne boste, ga preberite znova.

“Roman o ljubezni in odnosu do nje,” kot je zapisano na hrbtni platnici, je pravzaprav “roman o svetu in odnosu do njega”, kar je lahko seveda ekvivalentno, a se zdi, da je v tem primeru še več, ali točneje: več oblik ljubezni. Protagonistka skozi krčevita in čustveno odprta poglavja išče ne samo ljubezen z drugim, z moškim, s partnerjem (kar je že sámo po sebi podvig), marveč ves čas tudi splošno harmonijo s svetom, ki bi jo sicer našla v “popolnem” razmerju, a ves čas se zdi, da takega ni, da se ta razmerja na začetku morda včasih zdijo, a potem niso, skušajo se postaviti, a se ves čas rušijo, vprašanje pa, če zato, ker protagonistka zahteva preveč ali pa se slepi, da popolna ljubezen obstaja – zdi se, da na koncu, ko že marsikaj dá in nekaj malega sicer tudi prejme, vendar ne dovolj, kljub vedno vnovičnim ponižanjem in kompromisom vendarle hoče zase drugače in bolje in na manj ne pristaja. Čemu tudi bi!

A prava ljubezen v romanu tiči seveda drugje; protagonistkina osrednja ljubezen in to tista, ki je takšna, kot mora biti, ki vrača, kar dobi in vselej daje še več, je ljubezen do njene hčerke, s katero potujeta po raznih krajih, od severovzhoda do morja in nazaj, in ta ljubezen je tudi ljubezen do literature in glasbe: hčerko protagonistka ljubi brezkompromisno in tako je tudi zavezana pisanju in ustvarjanju. Že, ima svojo službo, svoje “preživetveno opravilo”, ima starše, sorodnike, ki vsi v zgodbi zavzemajo svoje mesto, a na koncu vseh razočaranj in osamljenosti vedno vidimo zrelo žensko, ki hoče ostati tudi dekle, kar je prav, in njeno hčer, kako polzita po večpasovnicah in ožjih cestah, kako zavzeto črke udarjajo ob papir, da nastane pesem ali zgodba in, seveda, kako neprestano ta mama, pesnica, pisateljica, uslužbenka, ljubimka, bojevnica in sanjačka razmišlja o bistvu lastne samopodobe, zdaj podane preko Teorije Eksena, ki je osrednja življenjska filozofija zgodbe in so parafraze njenega bistva v knjigi tudi posebej označene, in seveda kulminirane v podobi Bibe, ki ni zgolj hči, ampak zaradi nje in že omenjene Teorije sonce v Celju ne zaide za vedno. Literatura in glasba sta z vsem tem povezani po življenjskih cevkah, kot infuzija, ki se nikdar ne izteče, in svet je lahko v enem hipu tako patetičen samo zato, da bo v drugem grob in krut, v tretjem pa vse to naposled ne bo več pomembno.

Je potemtakem najpomembnejša tisoč in prva roža? Je melanholična podoba dekleta z naslovnice v senci med vrati, osamljenega in zamaknjenega, res neizogibno tisto, kar čaka občutljivo dušo po štiridesetem? Ali celo: je v tej fotografiji zajeto bistvo knjige? Ne moremo odgovoriti pritrdilno, naša junakinja namreč ne obstane zamaknjena, ampak naravnost pove, če seveda znate razbrati, da so njene zaveze, ki smo jih že opredelili, v nasprotju s pasivnostjo, če seveda to fotografijo raztolmačimo na tak način. Če je ne, potem seveda opredeljuje bistvo knjige: lahko enkrat, ko začneš, tudi nehaš ljubiti? Lahko, pravi protagonistka. V vsakem trenutku posebej se odločiš. Pa vendar to velja, glede na kontekst, zgolj za tisto ljubezen, za njen najbolj “običajen” del, ki pride v paru. Ljubezen do potomstva in do pisanja pa je takšna, kot v tisti popevki Pepela in krvi. Odločitve niso potrebne. Zgolj obstaja, je, a ne kot v Koviču, ko pride in gre in pride in tako naprej. Ni južni otok, je zgolj otok. Še dobro torej, da obstajajo ceste in še bolje, da obstajajo knjige.