Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 125, 2018
Če bo jutri prepovedana, se danes torej zatopimo vanjo! Preac že na začetku zapiše precej angažirano popotnico knjigi in nadaljuje, da knjiga ni posvečena nobenim ideologijam, demagogijam in, če gremo po tem seznamu, ničemur pravzaprav, kar danes obvladuje svet in mentaliteto. Takoj pove tudi, da ne verjame v preroke in bogove, čemur bi lahko dodali parafrazo Prešerna: “vsi pojte rakom žvižgat!”, hudomušno pa zapiše še: “Če se boste naučili mojo knjigo na pamet oziroma na izust, poskusite vendar zraven misliti na slivovo marmelado.” Še boljši je zapis na koncu tega uvodnega “posvetila”, ki pravi: “Zapisano v Afriki, Indiji, Sloveniji, v času nedemokracije, cenzure in Boruta Pahorja, 2014-2018 po žebljih na križu, iz jasli človeškega nerazuma, sto let po veliki vojni, na pragu nove.” Sic!
Knjiga pesmi o Afriki tako seveda ni zgolj knjiga pesmi o Afriki, čeprav je knjiga pesmi o Afriki, a tudi ali zlasti knjiga pesmi o svetu, o njegovem zapacanem podstrešju in o ljudeh, ki so to vedno manj. Ker se pustijo vedno znova naveči prerokom, demagogom in populistom, ker ne mislijo s svojo glavo in ker se ne učijo iz napak … že tisočletja ne. In smo nazaj v krogu – pri zapacanih podstrešjih.
A pričujoča zbirka je, ko pretehtamo njeno angažirano, lahko tudi protestno težo, zlasti tenkočutna zbirka pesmi o čudenju tistemu delčku nepokvarjenosti sveta, ki je ostal tam, kjer so ljudje že vse uničili. Najprej se vprašamo, kakšne barve je bog, nato pa tega boga odmislimo in se čudimo naravi, svobodi, slonu, vijugam, tišini … ki obstajajo, ko zunanji vplivi niso več pomembni. Potem je oaza zgolj “oko z oblaka”, ki se mu lahko čudimo, potem se lahko spodbujamo v “slone, želve, sekvojo”, potem lahko najdemo tudi drugačen aspekt celine, ki jo dandanes pri nas vsi tako dobro poznajo in se imajo za edine žegnane popisovalce njenega bistva, za to pobirajo tudi nagrade in drugim ne pustijo blizu, ker drugačne Afrike pač ni. In ob branju Preačeveknjige se spomnim tudi na davne apartheidske epizode s Sun Cityjem. Na Mikija Mustra, ki je s svojimi junaki popotoval tam naokrog. Nase, ki sem z občudovanjem prisluškoval pisanim zvokom afriških godb, ki so nato, zmešane z glasbenim izročilom okupatorjev in kolonizatorjev, dale jazz. In tako naprej, dalo bi se razpravljati. Pa nočem, raje berem in raziskujem Preačevo Afriko, ki neusmiljeno razgalja človeško neumnost. Afrika ni zgolj Afrika, je tudi Katalonija, je zid na meji z Mehiko, je strašansko pomanjkanje bontona, ki se v dandanašnjih medijih prodaja kot “svoboda govora”. In ravno pri pisanju o Afriki moramo vedeti, da svoboda ne pomeni nekultiviranega psovanja in žaljenja, pač pa spoštljiv dialog. Da demokracija ne pomeni, da je vse dovoljeno. In da čudenje podobam narave in osredotočenje na od pohlepa neokrnjeno hišo polža, oklep želve, okel slona ali pa gozd, ki ga še ni uspelo razsekati do onemoglosti, ne pomeni odsotnosti občutka za realnost bitja in žitja okrog nas. Oba pola dandanašnje družbe boste našli v pričujoči knjigi in njeni skriti biserčki so tudi najboljši. Kateri so, presodite ob branju. Ni nujno seveda, da se s pesnikom strinjate, ker tale pesnik svojega mnenja ne zavija v staniol. Nujno pa je, da se strinjate s poezijo!