Piše: Matej Krajnc

Leta 1989 se je na trgu po smrti Roya Orbisona in uspehu albuma Mystery Girl ter singla You Got It pojavil cel kup kompilacij glasbe Roya Orbisona, zvečine iz njegovega najznamenitejšega obdobja pri založbi Monument 1960-65, ko je dvakrat zasedel vrh ameriške lestvice najpopularnejših melodij, izdal niz vplivnih in uspešnih singlov in albumov ter prekrižaril ZDA in Veliko Britanijo. Potem so se vrata zaprla in vrhnji deli lestvic za Orbisona niso več slišali vse do osemdesetih let. Med kompilacijami, ki so izšle, bržčas izstopajo tri, ki pokrivajo manj znana poglavja iz obdobja snemanja za Monument, tudi iz leta 1977, ko se je Roy za en album vrnil k založbi. Rezultat je bil eden njegovih najboljših studijskih albumov Regeneration, ki pa ga kritiki niso marali (in ga sodeč po oceni na strani All-Music Guide še vedno ne), občinstvo pa ga je pozabilo.

Tri omenjene kompilacije so bile naslovljene Best-Loved Standards (na tej plošči so zbrali nekatere znane pesmi, ki jih je Orbison posnel zvečine na albumih ali hrbtnih straneh malih plošč, a jih ni sam spisal), Old Love Song (tu najdemo nekatere manj znane balade iz šestdesetih in sedemdesetih) in Rare Orbison. Ta je morda najzanimivejša, saj so na njej zbrane hrbtne strani malih plošč velikih uspešnic, pa tudi nekaj obskurnejših pesmi, ki poprej na albumu še niso ugledale luči sveta. Spominjam se, da sem to ploščo kmalu po izidu ves vzhičen ugledal v izložbi pokojne celjske glasbene trgovine Melodija v Cankarjevi ulici in jo takoj nabavil. Doma bi bili sicer raje videli, da bi kupil kaseto, a kdo neki je njih kaj vprašal! Fotografija na naslovnici je bila videti impozantna, mladca, kakršen sem bil, je neke vrste kraljevsko-rockerska poza impresionirala. Ko sem dal ploščo na gramofon, me je impresionirala tudi glasba. Nekje takrat (1988/1989) sem začel “izdajati” (beri: razmnoževati v desetih izvodih) tudi “revijo” Jazz, v kateri sem pisal o impresijah ob poslušanju plošč, ustvarjal svoje lestvice in zapise o vseh možnih zvrsteh glasbe, ki sem jo poslušal. En izvod mesečne revije sem redno pošiljal Draganu Buliču na Radio Slovenija. Revija je v taki ali drugačni obliki izhajala do leta 1993 in ravno oni dan sem ugotavljal, da v arhivu niti nimam vseh izvodov. V Melodiji so imeli tudi preostali dve kompilaciji, a poleg Rare Orbison sem približno v istem času kupil še Mystery Girl, preostali dve pa kak poldrugi mesec pozneje.

Čemu je bila kompilacija Rare Orbison tolikanj zanimiva? Na njej so bile pesmi, ki jih do takrat v enem paketu ni bilo moč dobiti nikjer drugje, izvorno pa so bile razsejane po številnih malih ploščah in na albumu Regeneration, ki je komercialno pogorel. Ena pesem je bila celo sploh neobjavljena. Spominjam se, da mi, štirinajstletnemu sistematiku, ni bilo všeč, da na ovitku, kjer je bila sicer informativna spremna beseda, pesmi niso bile napisane po pravilnem zaporedju na plošči, pač pa so jih kar nametali in dopisali: See label for sequence. Tako je bilo na vseh treh kompilacijah. Pesmi tudi niso razvrstili kronološko. Zgodba se tako začne z eno najboljših Orbisonovih balad The Actress, ki je leta 1962 izšla na hrbtni strani uspešnice Dream, Baby (ta je nasledila Running Scared). Zahtevna dramatična balada ni bila do izida pričujoče kompilacije v ZDA nikoli objavljena na albumu, marsikdo pa je menil, da bi kot stran A nasledila Running Scared na prvem mestu lestvic. Paper Boy je bila leta 1959 prva Orbisonova mala plošča pri založbi Monument, na hrbtni strani pa je bil rokenrol With The Bug, ena boljših Royevih hitrejših avtorskih pesmi, v kateri je tematsko nekoliko sledil Demetriusovi Hard Headed Woman, s katero je Elvis Presley leto poprej dosegel prvo mesto na lestvicah, zapel pa jo je v filmu King Creole. Pesem With The Bug je premogla Orbisonov “rokenrolovski” glas, ki ga v njegovih hitrejših pesmih redko slišimo, zgolj tu pa tam, med drugim zelo uspešno tudi v pesmi Mean Little Mama, ki jo je leta 1956 posnel za založbo Sun Records. Medtem ko je pesem Genea Pitneyja Today’s Teardrops (posnel jo je tudi Ricky Nelson) ugledala luč sveta na drugi Orbisonovi veliki uspešnici pri Monumentu, Blue Angel, je balada Here Comes That Song Again “krila hrbet” prvi, Only The Lonely, s katero si je leta 1960 začel tlakovati pot v “carusovstvo rokenrola”. Sam jo je sicer posnel šele, ko sta jo zavrnila brata Everly in Elvis Presley (ki ga bojda ni bilo doma, ko mu jo je Roy prišel ponudit). Zanimivo obrnjeno zaporedje malih plošč torej, ki ga na prvi strani pričujoče kompilacije zaključi “bookend” – pesem Only With You s hrbtne strani Royjeve zadnje sorazmerno uspešne pesmi pri založbi Monument Goodnight (1965), ko je z eno nogo že stal v prostorih založbe MGM, s katero je leta 1965 podpisal snemalno in filmsko pogodbo.

Stran B kompilacije Rare Orbison uvede stran B druge Orbisonove male plošče pri založbi Monument. Uptown je bila pesem srednje hitrosti, ne balada in ne čisto rokenrol, nekaj takega, s čimer so takrat dosegali uspehe razni Elvisovi kloni, a, prišedši izpod Orbisonovega peresa, seveda kljub vsemu nekoliko drugačne, izvirnejše sorte, a še bolj posebne sorte je bila na pričujočo kompilacijo uvrščena njena stran B, Pretty One, ki je bila pravzaprav prva zares klasična “orbisonovska” balada, a je zaradi Uptown (ki je prilezla med prvih osemdeset na lestvici, kar je bil za Orbisona leta 1959 po vrsti komercialnih neuspehov pri založbah Sun in RCA vesel dosežek) ostala neopažena. Tudi Fred Foster, lastnik založbe Monument in Orbisonov producent, takrat še ni docela zapopadel njegovega baladnega potenciala. Pesem je otožna balada o prevzetni lepotici, vsebinsko sorodna Prešernovi Zarjoveni d’vičici, na njej pa že skoraj leto dni pred Only The Lonely značilni baladni glas s klasično dramatično “orbisonovsko” strukturo brez refrena in s stopnjevanjem, ki pa še ni tako izrazito kot leto ali poldrugo leto pozneje. Nekoliko bolj energična pesem No Chain At All, ki sledi, je obsedela na strani B balade Belinda, druge male plošče ob Orbisonovi kratki vrnitvi k založbi Monument leta 1976, ki je naslednje leto kulminirala v albumu Regeneration. Tudi Belindo (izpod peresa avtorja pesmi Burning Love Dennisa Lindea) najdemo na pričujoči kompilaciji, vendar šele na njenem samem repu. No Chain At All bi po učinku bržčas bolj sodila na stran A, a Orbisona so tudi v sedemdesetih prodajali kot klasičnega baladerja in osamljenega zapuščenca, kar pravzaprav nikoli ni zares bil. Bil je pevec balad, a nikakor ne klasičnih. Njegova glasba se je v sedemdesetih sicer vse bolj bližala countryjevski, o čemer priča tudi Belinda, po drugi strani pa se je hotel dokazati tudi kot nekdo, ki spremlja sodobne tokove, a mu to ni povsem uspelo, saj denimo pesmi Wings Of Glory v slogu nekakšne disko-balade ob nastanku sploh niso izdali in je bila prvič objavljena šele na tej kompilaciji, albuma Regeneration in Laminar Flow, ki sta v letih 1977 in 1979 želela ujeti odmev country-rocka in beegeesovske disko-balade, pa sta komercialno pogorela. Na prvem je bila še ena od Orbisonovih najboljših baladnih izvedb, stara countryjevska stalnica Freda Rosea Blues In My Mind (med drugimi so jo izvajali Roy Acuff, Dick Curless in Skeets McDonald), ki ji je Orbison posvetil čudovito country-rockovsko izvedbo, njena uvrstitev na pričujočo kompilacijo pa je pomenila, da je edina pesem poleg Pretty One, ki je poprej že bila objavljena na albumu (Pretty One so pri založbi Monument leta 1964 objavili na kompilaciji Early Orbison). Tako smo prečesali album Rare Orbison, ostane še samo prijetna tipična orbisonovska balada Drifting Away z Orbisonove prve male plošče po vrnitvi k založbi Monument, piše se torej leto 1976, vendar tokrat niso priložili njene hrbtne strani Under Suspicion, ki jo najdete na plošči Regeneration in ki je bila sicer stran A.

Kaj torej reči? Album Rare Orbison najdete na Amazonu in Discogsu v različnih podobah – kot vinilko, zgoščenko, pa tudi kaseta se še najde med zbiralci. Izšel je še drugi del redkih posnetkov, kjer kakovost pesmi bolj niha in tudi pri poslušalcih ni bil tako dobro sprejet. Leto 1989 je bilo zagotovo Orbisonovo leto – ironično sicer, ker ga ni doživel, čeprav je nanj čakal skoraj četrt stoletja. Nekaj malega zadoščenja je sicer dobil v zadnjega pol desetletja pred smrtjo, ko so njegov vpliv začeli razglaševati glasbeniki mlajših generacij. Več o tem pa lahko preberete v temle zapisu.