Piše: Matej Krajnc

O opusu Roya Orbisona pri založbi Monument, kjer je zlasti med letoma 1960 in 1964 ustvaril svoja najbolj vplivna dela, smo že pisali v povezavi s kompilacijo Rare Orbison, ki je izšla v paketu kompilacij po njegovi smrti leta 1989 v luči komercialnega uspeha albuma Mystery Girl, ko je Orbison naenkrat spet postal bolj zanimiv za najširšo javnost. V devetdesetih so na zgoščenkah začeli izhajati ponatisi njegovih albumov iz “zlatih let” za Monument, čeravno je šlo bolj za zbirke uspešnih singlov in dodatkov, ki pa so redko bila “mašila”; nekateri poznavalci so mnenja, da Orbison za to založbo ni posnel nobene slabe pesmi, čeprav bi se našla kakšna, ki ni najbolj ustrezala njegovemu slogu, a to je bilo redko. Četudi torej v obdobju snemanja za Monument ni bilo “pravih” albumov, torej zbirke pesmi, narejenih prav za to priložnost, je Orbison o konceptih začel resneje razmišljati po razhodu s to založbo, o čemer kdaj drugič. Pesmi pa, ki jih je na albumih za Monument pridal uspešnicam, so bile zanimive izbire, največkrat izpod peres drugih piscev, nekaj pa je bilo tudi skritih avtorskih biserčkov. Tako je tudi na pričujoči plošči, prvem albumu, ki ga je Orbison izdal pri Monumentu, in je izšel skoraj hkrati s kompilacijo At The Rock House izpod krova založbe Sun, za katero je snemal med letoma 1956 in 1958, preden je za kratek čas “prestopil” k RCA. Medtem ko je plošča At The Rock House prikazala Orbisona kot enega pionirjev rokenrola in tudi kot izjemno veščega kitarista, o čemer se je pozneje v luči njegovega petja in avtorstva redko govorilo, je album Roy Orbison Sings Lonely and Blue prikazoval njegovo baladno plat, tedaj v javnosti odmevno po zaslugi nekaterih uspešnih baladnih malih plošč, ki so predstavile in ustoličile Orbisona kot dramatičnega pevca in avtorja ljubezenskih balad. Ta zvrst je bila v začetku šestdesetih, po prvem valu rokenrola in pred prihodom Beatlov, izjemno priljubljena zlasti v izvedbah mladih polikanih pevcev, t. i. “najstniških idolov”, med katerimi pa so bili tudi nekateri nadarjeni avtorji, denimo Gene Pitney in Neil Sedaka. Prosperirali so tudi nekateri “starejši”, denimo “kralj” Elvis Presley in Paul Anka, ki sta svoje prve velike uspehe dosegala že v petdesetih. Elvisovi prispevki so bili zvečine posneti v zvočnem okolju t. i. “nashvillskega” zvoka, kamor je sodil tudi Orbison; ta pristop je nekje od konca petdesetih iz countryjevskih balad odstranil gosli in drsne kitare in vpeljal godala in okrestre z vokalno podporo izbranih vokalnih skupin. Elvis in Roy sta iz te produkcije nekoliko štrlela zato, ker sta svoje pesmi snemala zunaj dosega dveh za nashvillski zvok ključnih producentov, Cheta Atkinsa in Owena Bradleyja, zato pa se tudi zdi, da njuni posnetki iz tega obdobja zvenijo nekolikanj mimo običajne tedanje tovrstne produkcije, čeprav so vse značilnosti prisotne, od brezhibne produkcije do godal in vokalnih spremljav; pri obeh je za to zaslužen zlasti njun glas in pristop do pesmi, Orbison pa ima še prednost avtorstva, ki bi lahko tudi ne bila prednost, če bi ne pisal dobrih pesmi.

Leta 2015 je pri založbi Dol, ki načrtno ponatiskuje pomembne albume petdesetih in šestdesetih, izšel tudi ponatis Orbisonove prve velike plošče za Monument. Razširjeni ponatis, saj so dodali še štiri pesmi z malih plošč, ki jih na izvirnem albumu ni bilo, smo pa o njih pisali v že omenjenem članku o plošči Rare Orbison. Gre za drugo Orbisonovo malo ploščo za Monument, Uptown/Pretty One in pa za hrbtni strani singlov Only The Lonely in Blue Angel. Obe strani A, sicer Orbisonovi uspešnici leta 1960, sta bili na izvirnem LPju, Only The Lonely je ploščo uvedla, Blue Angel pa je tičala na čelu strani B. Tretja mala plošča, ki je našla mesto na albumu, je bila balada I’m Hurtin’, tretji singl iz leta 1960, na njeni hrbtni strani (in pričujočem albumu) pa še balada Dona Gibsona I Can’t Stop Loving You, ki jo je avtor skupaj z Oh Lonesome Me posnel leta 1958, Ray Charles pa leta 1962 in z njo dosegel enega svojih največjih uspehov.

Preostale pesmi na albumu so bile izpod drugih peres, z izjemo dveh balad, Come Back To Me My Love, ki je svoj izvirni vokalni uvod posodila pesmi Only The Lonely, druga, boljša, pa sodi med klasične Orbisonove avtorske dosežke: I’ll Say It’s My Fault bi, če bi bila objavljena kot mala plošča, zlahka stala ob boku trem predhodnim uspešnicam, kar bi za aranžersko variabilnost Orbisonovih balad bilo morda celo bolje, saj so bile vse tri uspešnice iz leta 1960 zasnovane na isti formuli vokalnega scata v uvodu. Šablono sta prekinili šele pesmi Crying in Running Scared leta 1961, obe objavljeni na naslednjem Orbisonovem albumu leta 1962.

Joe Melson, Orbisonov avtorski partner in soavtor vseh treh uspešnic leta 1960, je za album Lonely and Blue kot samostojni avtor prispeval pesem Raindrops, preostale pesmi na albumu pa so posegle tako v popevkarski kot countryjevski repertoar, pa tudi v rockabilly. Najprej je tu Orbisonova izvedba uspešnice dua The Everly Brothers Bye Bye Love, izvirnik je nastal leta 1957. Izvedba je manj udarna od izvirnika, Orbison jo je umeril bolj na nov, monumentovski godalno-spremljevalnovokalni način; ta ritmično udarnost izvirnika zamenja z obupano otožnostjo zapuščenega, kar Orbison vešče pospremi z interpretacijo. Tako je tudi z uspešnico Johnnieja Raya Cry in še eno balado Dona Gibsona, (I’d Be) A Legend In My Time, ki jo je Orbison znova posnel leta 1966 za konceptualno ploščo Gibsonovih pesmi. Že večkrat poprej je povedal, da je Gibson eden njegovih najljubših komponistov, celo ploščo pa je v svoji karieri posvetil še samo pesmim Hanka Williamsa, kar tudi precej pove. Program plošče zaokroži še ena pesem Genea Pitneyja, Twenty-Two Days, ki prav tako nosi odločilen zvočni pečat countryjevske pop balade.

Roy Orbison je ploščo posnel s tako imenovanim nashvillskim A-teamom, ekipo virtuoznih multiinštrumentalistov, ki so obvladali vse zvrsti, in tako snemali za pisano paleto najrazličnejših izvajalcev in izvajalk, od Brende Lee do Elvisa Presleyja, še preden se je ta dokončno posvetil snemanju filmske glasbe na hollywoodskih odrih. Če iščete tipičen Elvisov nashvillski album z začetka šestdesetih, ne morete mimo plošče Something For Everybody (1961), ki sicer ne sodi v čisti vrh njegovega ustvarjanja, kljub temu pa na njem slišite nekaj balad, denimo Starting Today in It’s Always Me, ki prikazujejo razvoj njegovega baladnega pevskega sloga.

Album Lonely and Blue je Roya Orbisona pripeljal na trg velikih plošč in tudi njegova naslednja dva albuma (1962 in 1963) sta postala klasiki šestdesetih, čeprav se programska formula ni spremenila. Šele po letu 1965 pri založbi MGM je Orbison začel razmišljati o “zbirkah pesmi”, ciljno namenjenih za veliko ploščo, a takrat ni bilo več večjih uspehov s singli.