Piše: Matej Krajnc

Trideset let mineva od obelodanjenja pričujoče plošče; Roya Orbisona ob izidu ni bilo več med živimi, a dogajal se je eden največjih komercialnih uspehov v njegovi karieri. Pesem You Got It je postala svetovna uspešnica, nato še balada California Blue; obe pod producentsko taktirko Jeffa Lynna, ki je v drugi polovici osemdesetih s posebno produkcijo bobnov in skoraj spectorskimi sloji akustičnih kitar ustvaril svojstven zvok mnogih komercialno uspešnih plošč velikih imen – začelo se je že z albumom Cloud Nine Georgea Harrisona leta 1987, se nadaljevalo s prvencem zasedbe Traveling Wilburys (kjer je tudi sodeloval Roy) naslednje leto, albumu Mystery Girl pa je leta 1989 sledil še solistični album Toma Pettyja Full Moon Fever. Komercialno obdobje Lynnove produkcijske čarovnije je izzvenelo nekje okrog leta 1992 z uspešnim albumom Toma Pettyja in njegove zasedbe The Heartbreakers Into The Great Wide Open. Pol desetletja klasične produkcije je Lynna zapisalo v zgodovino kot enega velikih soustvarjalcev zvoka poznih osemdesetih, poznavalci pa se še vedno strinjajo, da je Mystery Girl kot celota eden najvidnejših Orbisonovih albumov. Orbisona poznamo namreč bolj kot “singles artista”, torej ustvarjalca z uspešnimi in vplivnimi malimi ploščami, čeprav je ves čas snemal tudi velike, ki pa so v primerjavi s posameznimi pesmimi dosegale različne komercialne in ustvarjalne uspehe. O tem kdaj drugič.

Najprej pozabimo na reizdajo pričujočega albuma, ki je izšel ob petindvajsetletnici izida izvirnika leta 2014. Mystery Girl je, kakršen je v svoji izvirni podobi, bil ključen za podobo Roya Orbisona v očeh nove, mlajše generacije, v katero sodimo tudi tisti, rojeni sredi sedemdesetih. Za večino te generacije je bil Roy Orbison nekdo iz drugega časa, pevec otožnih evergreenov, ki pa je v bombastičnosti produkcije osemdesetih nekako izzvenel. Seveda to ni držalo; Orbison je bil za osemdeseta še kako pomemben, ne zgolj kot dobitnik grammyja (z Emmylou Harris) za pesem That Lovin’ You Feelin’ Again iz filma Rookie (1980), ampak tudi kot nekdo, čigar pesmi so se pojavljale v pomembnih filmskih projektih, denimo v Lynchovem filmu Blue Velvet (1986). Pomembno je vplival na Brucea Springsteena, Bona, Elvisa Costella, k. d. lang in na vrsto drugih komercialno uspešnih glasbenikov iz osemdesetih, kar je bilo razvidno s koncerta A Black & White Night (1987), kjer se je zbrala glasbeniška smetana osemdesetih in onkraj (od Toma Waitsa preko Springsteena, Bonnie Raitt, Costella, do enega pionirjev rockovske kitare Jamesa Burtona).

Po največjem komercialnem uspehu Oh! Pretty Woman leta 1964 so za Roya prišla suha medijska leta – velikih uspešnic ni bilo več, podpis pogodbe za založbo MGM se ni izšel po pričakovanjih, čeprav je prinesel veliko dobre glasbe in en film, v sedemdesetih pa je Roy zvečine veliko nastopal in menjal založbe. Ustvaril je vsaj en klasičen album Regeneration (1976), ki navkljub kritiški negativni naravnanosti sodi med njegova vrhunska dela, imel je težave z zdravjem, a v osemdesetih je po zaslugi nekaterih dobro izbranih projektov spet postal ena osrednjih figur glasbene scene. Podpisal je pogodbo z založbo Virgin, najprej izdal zbirko največjih uspešnic v novih izvedbah, ki je tudi po zaslugi Lynchevega filma doživela viden uspeh, nato pa so mu tisti, na katere je vplival, beri: kdo je kdo osemdesetih, od Bona do Springsteena, začeli ponujati svoje pesmi. Delo za album Mystery Girl se je tako začelo že kakšna tri leta pred izidom, a vmes je bil že omenjeni koncert iz leta 1987 (album je izšel dve leti pozneje) in zlasti sodelovanje v zasedbi Traveling Wilburys, kjer so poleg njega igrali še Jeff Lynne, Tom Petty, George Harrison in Bob Dylan. Njihov prvenec se je leta 1988 zavihtel na prvo mesto lestvic in Roy je z veliko zagnanostjo zaključeval album Mystery Girl. Nato je umrl, nepričakovano, na začetku decembra 1988.

Album nosi pečat Lynna in Toma Pettyja – obe največji uspešnici z njega sta tudi njuni soavtorstvi z Orbisonom, najboljši pesmi, She’s A Mystery To Me in The Comedians, pa sta izpod peresa Bona/Edga (prva) in Elvisa Costella (druga). V pesmi Windsurfer je Roy obnovil sodelovanje s soavtorjem pesmi Oh! Pretty Woman Billom Deesom, vmes pa je še čeden kupček pesmi, Royu pisanih na kožo, denimo In The Real World, ki je nekakšno nadaljevanje In Dreams (1963 in 1986 – Lynch), opereta A Love So Beautiful (ki sta jo napisala z Lynnom) in Careless Heart (v soavtorstvu Alberta Hammonda in Diane Warren), ki se v nekoliko drugačni različici pojavi tudi na njegovem naslednjem albumu, “albumu studijskih ostankov”, King Of Hearts leta 1992.

Glas Roya Orbisona se je z leti izboljševal in kristaliziral in čeravno sodijo balade iz šestdesetih med njegove najbolj vplivne izvedbe, je bil pri ustvarjanju albuma Mystery Girl tehnično boljši pevec, k čemur so bržčas prispevala tudi dolga leta na odrih. Tudi tobak mu je očitno koristil, kar se ne zgodi pogosto. Vpliv pa, ki ga je konec osemdesetih imel pričujoči album, sodi med velike zgodbe tega desetletja, ne zgolj glasbene. Nekaj je seveda tudi čisto osebnih, denimo moja, ki mi je glasba Roya Orbisona, zlasti ta album, kompilacija največjih uspešnic in še ena kompilacija pesmi, ki jih je pel, a so jih napisali drugi, Best-Loved Standards, pomenila ključni psihični del postopka rehabilitacije po operaciji kolenskih vezi kot ene posledic ob rojstvu pridobljene diplegie spastice. Zgodaj poleti 1989 sem ležal v celjski bolnišnici, v Politikinem zabavniku, ki so mi ga prinesli, je bil Royev portret, na radiu pa You Got It in Blue Bayou …