Gorgonzola

Ustavila sva se v Gorgonzoli. Mesto je bilo tako vroče, da je zrak migljal nad asfaltom, in dokaj mrtvo.

Za nama je bil precej naporen dan. Zjutraj je bila katedrala še zaprta, ko sva se pripeljala v Milano. Dolgo sva stala na vročini skupaj z drugimi turisti. Potem niso imeli drobiža. En evro sva jim morala pustiti. Pred katedralo so postavljali oder za nek koncert. Darinka se je navdušila, da bi šla, pa jo je tudi hitro minilo. Naredila sva krog pod arkadami. Se zgražala nad dizajnerskimi torbicami in sandali. Sedla pred kavarno, obrnjena proti Versacejevi trgovini. Želela sva videti, kakšni ljudje so to, ki plačajo štiri tisoč evrov za kos potiskane plastike. Stregla naju je blondinka z majhno ritjo. Naročil sem due ekspreso. Darinka se je nasmehnila natakarici, skoraj kot da bi jo bilo malo sram zame, in ponovila due espreso brez k. In povedala mi je, ne prvič: vsakič, ko rečeš ekspreso, en Italijan pade z vespe. To se ji zdi strašno smešno. Saj prvič je bilo smešno tudi meni.

Ob kavi sva delala načrte. Nato sva del načrtov izpeljala. La scalo sva pogledala od zunaj. Za Zadnjo večerjo sva spet stala v vrsti dve uri, čeprav sva imela karte že plačane po internetu. Freska me je po svoje razočarala. Ne ona kot taka, bolj to, da to isto sliko že celo življenje gledam po stenah starih ljudi in župnišč, zdaj pa plačujem, da jo bom lahko spet gledal. Ne vem, kaj sem pričakoval.

Nisem bil za to, da bi spala v Milanu. Preveč ljudi. Tako sva se pozno popoldne znašla v Gorgonzoli. Najprej sva iskala gorgonzolo in jo našla v prvi trgovini. Res je bila kremasta in je imela poln vonj, res pa je tudi, da nama v tisti vročini po pravici ni ravno dišala, ampak se je nekako spodobilo. Malo sva se prisilila, da sva pojedla do konca. Potem naju je po dolgem dnevu ujela utrujenost, za spanje pa je bilo še prezgodaj. Šla sva po mestu – ni nič posebnega. Spraševala sva se, kje so ljudje. Ušli na vikende, na morje, v hribe? Nekam, kjer se da dihat. Parkirišče sva našla pred zdravstvenim domom, ravno prav blizu ceste in ravno prav zakrito z drevesi. Razgreti karavan sva parkirala stran od luči, da nama ponoči ne bi svetilo. Okna zdravstvenega doma so gledala proti nama, vzdolž ob ograji je stala dolga vrsta kovinskih klopic. Odprla sva vsa vrata, nato sva sedela zraven avta na klopi in se pogovarjala. V kakšni uri je odpeljalo še tistih nekaj avtomobilov. Takšna parkirišča so dobro mesto za spanje. V Atenah sva lani spala tik pred vhodom v bolnico, na cesti; ljudje so celo noč hodili mimo, pa ni bilo nobenih težav.

Ko je prišel mrak, vročina ni popuščala. Darinka je zaspala takoj, jaz pa sem se obračal in se potil. Zlezel naprej, da sem dosegel gumb in spustil okna. Nič boljše. Odprl vrata. Darinka je zastokala. Za nekaj časa sem celo zadremal, potem pa sem se zbudil z lepljivim jezikom in zdelo se mi je, da mi v glavi tolče v istem ritmu, kot se drug preko drugega zapisujejo svetlordeči krogi. Skobacal sem se ven in sedel na klop, pa tudi to ni kaj dosti pomagalo. Plesnivi sir je hotel iz želodca.

Naslonil sem omotično glavo na roke. Vdihoval in izdihoval sem vreli zrak in opazoval svoj trebuh, kako se dviga in spušča. Mater, sem debel, sem si rekel. Prešvican in v gatah sedim sredi noči na tuji klopci, sredi tuje dežele. Nikjer žive duše razen mene. Gosta, gluha tišina, nobenih ptic, škržatov, avtomobilov. Nič.

Takrat je prišel nekdo mimo po cesti. Temnopolt fant, kakšnih sedemnajst, osemnajst let star. Medtem ko je z eno roko držal telefon pri ušesu, je z drugo precej živahno mahal. Obrnil je glavo proti meni, opazil me je, kako sedim tam v temi. Bil je vitek dečko v raztegnjeni majici in kratkih hlačah. Suhljate noge. Očitno tujec, Afričan. Čez minuto je bil že mimo. Z obema rokama sem se objel za zatilje, se naslonil nazaj in globoko zasopel. Za trenutek je bilo bolje.

Fanta sem spremljal s pogledom od zadaj, kako se oddaljuje. Nehal se je pogovarjati, potem pa se je ustavil in za nekaj trenutkov obstal na mestu. Nato se je odločno obrnil in začel hoditi v nasprotni smeri. Takoj sem spustil roke dol in se zravnal. Le kako moram izgledati sam tukaj napol nag. Fant je zavil s ceste čez parkirišče, točno proti meni; njegov pogled je sledil neki točki za mojo glavo, kot da mene ni tam. Moja prva misel je bila, da mi bo rekel za denar. Zravnal sem se še bolj. Imel je gladka lica in velike črne oči, mogoče je bil še mlajši, kot se je zdelo od daleč. Prišel je do mene. Nič ni rekel; sedel je na sosednjo klop, ne več kot dva metra od moje. Zasukal sem se malo vstran in usmeril oči pred sebe v noč. Potem sem se naslonil nazaj, komolce sem ležerno vrgel čez rob naslonjala. Kovina je bila neprijetno vroča. V drugačni situaciji bi roke umaknil. Čez trenutek se je premaknil tudi on. Mislim, da je posnemal mojo držo, nisem gledal.

Potem je spet tipkal v telefon, nekoga je klical. Nekaj je govoril v nerazumljivem jeziku. Nato me je naprej ignoriral, jaz sem ignoriral njega in tako sva kar bila. Ne da bi opazno premaknil glavo, sem poškilil proti njemu. Vse, kar mi je uspelo videti, so bili dolgi, rahlo kosmati koščeni prsti v usnjenih sandalih. Malo temnega roba za nohti. Začel je čisto potihem tapkati ritem z roko, kot da bi mi skozi noč pošiljal sporočilo v Morsejevi abecedi. Le kaj hoče? Mogoče samo družbo drugega človeka; dva sama v noči, molčeča, kot da besede niso potrebne. Kot da imava nekaj – ne znam opisati, nekakšno silno, prvobitno povezavo. Takšen je kot jaz v teh letih, tak suhljat, izgubljen deček. Tako sam.

Nato me strese.

»Kaj ti je?« mi je reklo. Kaj pa veš, koga je klical, kaj je govoril. Boš čakal, da pride cela banda takih? Si nor?

Skočil sem k avtu. Potovalko in vrečke sem z dvema potiskoma zrinil na sosednji sedež. Sekundo kasneje sem odpeljal, gume so zacvilile. Darinka je zadaj na ležišču zmedeno dvignila glavo. Iz vzvratnega ogledala so pogledali sivi, razmršeni lasje in mežikajoče oči. Nekaj je momljala. A-e-de-pee. Ničesar nisem razumel.

»Če ne znaš govoriti normalno, je boljše, da si tiho,« sem zarenčal.

Glava je izginila nazaj.

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.