Teti, dodaj podnapise!

Piše: Tanja Jerebic

Med študijem slikarstva sva s takratnim fantom sedela pred KUD-om in srkala pivo. Živeti na robu živčnega zloma ali viseti malo čezenj je bila stalnica v mojih dvajsetih skoraj za celo dekado. Različna sva si bila kot dan in noč. Če je bil človek reda, logike, številk in discipline, sem bila v nasprotju z njim kaos v čisti obliki. Reda nisem premogla niti za toliko, da bi zmogla dohajati lastne prehitre misli.

Študij je bil drag, zato sem ga sofinancirala z delom preko študentskega servisa. Zaradi svojih težav, sem bila včasih tarča nasilnežev. Neka študentka se je v skladišču samooklicala za vodjo. Delo je bilo skrajno nepomembno, ne spominjam se točno, menda smo nekaj prepogibali, lepili in pakirali. Gospodična je želela, da ga opravljamo s točno istimi gibi kot ona, četudi smo bili zaradi tega počasnejši. Očitno vsi študenti skupaj nismo odtehtali pol njenih psihičnih težav … Šef je bil vodljiv, nadvladala ga je z lahkoto. Vseeno mu je bilo, kako delamo, le da bo delo opravljeno solidno in v doglednem času. Sčasoma sem se naučila, da dober vodja ni nikoli podredljiv; bodisi je nesposoben bodisi mu nasilje ustreza … Zaradi kratkotrajnosti zanič plačane zaposlitve sem sklenila prekiniti nočno moro in poneumljanje. Ne vem, če sem se sploh trudila utišati bolno kričanje za sabo, preprosto odšla sem.

Podnapisi, Foto: Tanja Jerebic
Podnapisi, Foto: Tanja Jerebic

S tresočo roko sem prenašala kozarec z mize k ustom in nazaj. Ritual me je pomirjal. Pivo in tablete, ki povrh vsega niso imele moči, da bi mi privzgojile smisel za red. Teti, a ti veš … da si že druga ženska, ki jo poznam in se dobesedno legalno drogira? Nič nisem rekla.
Ne ne, folk ni tolk zloben, zakomplicirana si. Ne razumejo te, podnapise jim moraš dati! Ne vejo, kaj hočeš, zato te napadajo. Zapomni si za vedno, ljudje potrebujejo podnapise!

Nikoli se ni obregnil ob moj nered, kar sva nastlala je pospravil za obema, vendar ni minil dan, ko ne bi pozabil omeniti, naj vržem tablete stran; ne rabim jih, ne koristijo, so me enkrat skoraj ugonobile, da je psihiater premaknjen in ni z menoj nič narobe. Kmalu sem mu hotela pomagati, tako sva začela pospravljati oba. Praktičen logičen tip z neverjetnim spominom za številke, vse telefonske si je zapomnil, čim jih je slišal, je v trenutku ugotovil, kaj mi povzroča problem.

V najtežjem obdobju sem našla uteho v slikanju, to so bili edini trenutki, ko je glava utihnila. Štiri leta kasneje sem tablete zamenjala za filozofijo, red, številke in logika so se mi zažrle v kosti. Po dvajsetih letih še vedno hranim članek Cicero namesto medikamentov. Zaključila sem oba študija, kasneje še informatiko. Brez misli še danes ne zmorem, razlika je v tem, da so zdaj organizirane. V glavi je mir, karkoli se zgodi, vse se da razčleniti in analizirati.

Kadar strojnik postavi diagnozo bolje od psihiatra in ti nakaže pot iz pekla, upravičeno dvomiš v njeno verodostojnost. Vseeno me je z večno brezposelnostjo pahnila na socialno dno. Da dvajset ali več let ne vegetiram po raznih klinikah, mi ni treba jesti tablet, ki cvrejo možgane in me niso nikoli hospitalizirali zaradi nereda, je moja največja zmaga v življenju. Naj se sliši še tako absurdno, to psihiatri počnejo, iz banalnega problema naredijo slona. Z nikomer ne morem tekmovati, ker sem že zmagala, vendar ne želim biti vaba za brezplačno delovno silo … V strahu pred kaosom sem drsnik zamaknila preveč v levo, če ga usredinim na hitrostni lestvici, bom lahko zraven še kaj ustvarila, ne da bi komu pri tem kaj odžrla.

Moje normirano brezplačno prostovoljno delo s članki dvakrat tedensko se po letu dni bliža h koncu. Če se dogovor ne bo tudi tokrat spridil, bo trajalo v okrnjeni obliki do konca aprila. Sprejela sem ga iz dveh razlogov: prvič: da lahko kot diskriminirana oseba pridem do besede. Svoj glas sem namenila pretežno okoljski problematiki, ker je družbeno koristna in me osebno žuli. Najlažje pišem o temah, v katere verjamem smrtno resno … V manjšem delu se prepletajo s socialno problematiko.

Drugi razlog je precej absurdnejši, delo mi omogoča 100 Eur dodatka za delovno aktivnost k socialni podpori, ki je še vedno prenizka za samske osebe, kar je grozljivo! Če je dodatek nagrada države prostovoljcu za njegov trud med aktivnostjo, se vam ne zdi, da bi moral biti denar porabljen za kaj drugega kot golo preživetje? K čemu nas torej država spodbuja?

Po mojem razumevanju je bil blog ustanovljen v želji, da se razvije v poratal z družbeno tematiko, ki bi privabljala obiskovalce in predvsem oglaševalce. Zadnje sem dodala sama, temu pač služijo portali. Ha, zavili smo v napačno smer.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.