Piše: Tanja Jerebic

4. del

Kako to, da moramo probiotike sami plačevati, če so nujno potrebni za antibiotično kuro? Ali je to javno zdravstvo? Kako se sploh lahko zgodi, da zdravniki v civilizirani družbi v 21. stoletju dopustijo, da bakterije zglodajo žensko skoraj do kosti? A 15 let potrebujejo za odkritje najbolje raziskane bakterije v zgodovini? Ali je ne bi morala odkriti ginekologinja že pri odvzemu prvega brisa v Ljubljani na samem začetku, ko so se simptomi pojavili? Vsake tri leta imamo ženske pravico do odvzema brisa in oni testirajo samo grampozitivne bakterije? Kako ti lahko medicinska sestra v ginekološki ambulanti predlaga, da si kupi sirotko Molkosan, ki je mimogrede zelo draga in vanjo namakaj tampon za blažitev simptomov in se ti potem še zlaže v obraz, da ona tega že ni rekla? Zakaj brišejo sledi za sabo, so kriminalci? V zdravstvenem kartonu je točno zapisano, kdaj sem jim začela težiti z neprijetnim vonjem, a je leta 2010 preprosto izginil iz zdravstvenega doma v Mostah. Kako lahko uradna institucija izgubi pacientov zdravstveni karton? Zakaj si moramo pacienti sami postavljati diagnoze, ni to naloga stroke?

Vse to se ne bi dogajalo, če bi bilo dovoljeno izključno javno zdravstvo. Pri privatnem in delno privatnem s koncesijami, kakršnega imamo zdaj, gre preprosto za navzkrižje interesov. Dlje kot te zdravijo, več ljudi ima s tabo profit. Zakaj bi te torej sploh ozdravili? In če ti odpovejo jetra in ledvice, kar se mi bo zgodilo, če se ne bodo nehali zafrkavati, kajti organizem se nekaj časa trudi z boleznijo in potem omaga, bodo imeli spet profit, ker bom recimo potrebovala transplantacijo jeter. Če je na trgu vse več organov, nedavno se je nek kirurg na televiziji pohvalil, kako hitro so dobili, mislim, da jetra, ker so organi za presajanje vse dostopnejši, mora biti na trgu tudi vedno več prejemnikov. Po mojem mnenju gre preprosto za trgovino z ljudmi. Begunci kar izginejo, ene preprodajo po kosih, druge pošljejo v suženjstvo … Potem ima človek z novimi jetri še kup zdravil, ki jih mora jemati do smrti, kar je še dodaten profit za farmacijo …

Stvari so seveda organizirane od zgoraj navzdol. Nedolgo nazaj so splošnim zdravnikom zakonsko naložili, da bodo morali iz lastnega žepa plačati zdravljenje vsem pacientom, ki bodo neupravičeno napoteni k specialistom. Se pravi, da bi doktorica v mojem primeru, ko me je poslala na genetsko preiskavo, ki ni poceni, morala biti jasnovidna in že vnaprej odkriti, ali imam napako na genu FMO3. In vendar mi je ta preiskava povedala, da ne gre za genetsko napako, ki ima grozne simptome, vendar je nenevarna zdravju. V nasprotju s tem je moja bakterija v organu, kjer se nahaja, zelo nevarna, ker mi vedno bolj šibi imunski sistem in za povrh vsega ozdravljiva v dveh ali treh tednih, če je volja … Pri meni se je imela bakterija pač čas razmnožiti … in mi sesuti cel imunski sistem. Če mi organi ne bi začeli odpovedovati zaradi nje, bi mi pa zaradi vseh drugih, ki bi se ji pridružile. Hujšanje pač ni tipično za okužbo z E. Coli, temveč prej za Helicobacter pylori, ki je prav tako fekalna bakterija in ima prav zares nogice, s katerimi se prisesa na steno želodca. Nekateri živijo z njo brez problema, drugi dobijo želodčne razjede, eni pa želodčnega raka. Vse je odvisno od odpornosti organizma.
Nemogoče bi bilo, da prva ginekologinja še ni slišala za hormonske motilce! Druga ni hotela niti poslušati, ko sem ji na začetku omenjala, da imam težave z vonjem. Na prvem pregledu mi je že odvzela bris in me za nameček ranila do krvi. Prav grobo me je zavrnila, naj urejam te zadeve pri splošnem zdravniku. Ali ni neverjetno, da ni še slišala, da fekalne bakterije smrdijo? Ali da ne ve, da je E. Coli vse odpornejša in je prav tako v isti rizični skupini z gonorejo vred, ki je v nekaterih primerih že povsem neozdravljiva, ker je mutirani gonokok postal odporen na vse antibiotike. Analizo za gramnegativne bakterije naredijo le v primerih, ko ima ženska ginekološke težave. Tega si navsezadnje nisem izmislila, ampak prebrala odgovor specialista bralki na zdravniškem forumu. Bo pa menda ja vedel, kaj iščejo, če je tudi sam ginekolog! Isto stanje je v Ljubljani kot v Mariboru, torej prihaja tudi v tem primeru komanda od zgoraj …

Letošnje junijsko poročilo o stanju onesnaženosti Drave pravi, da je vsebnost E. Coli v njej za trikrat prekoračena od dovoljenih vrednosti. Kmetom so odsvetovali zalivanje pridelkov z vodo iz Drave, vprašanje je, če to upoštevajo. Če so bili pridelki vseeno v stiku z reko, bi morali biti pred zaužitjem obdelani na visoki temperaturi. Trdoživih bakterij pač ne moreš sprati z vodo, solate pa ne skuhati. Pridelke lahko pravzaprav prodaš in imamo spet vmes nekoga, ki želi zaslužiti.
Dolenjske kmete so dobili inšpektorji s prstom v marmeladi, a so še vedno trdili, da v njihovem mleku ni antibiotikov, še zlasti ne od leta 1991 prepovedanega kloramfenikola. Ti skriti in zatajeni antibiotiki so povzročili množične težave ženskam na njihovih organih, vsako leto je več vnetij in manjšajo odpornost celotni populaciji. Brez odpornosti lahko živiš samo v sterilni sobi na infekcijski kliniki, ker te vsak bacil pokonča … Najbrž bi bilo treba dvigniti odkupno ceno mleka in zakonsko določiti razmerje med odkupom in prodajo, da bi kmeti dobili odstotke od prodajne vrednosti ter uvesti stroge kazni, sicer nas bodo pokončali.

Nad zdravniki sem strašno razočarana. Praktično so mi uničili 15 let življenja. Nikoli nisem imela veliko prijateljev, a bolezen me je popolnoma osamila. Si ne upam nikamor, da se ljudje ne bi zmrdovali nad mojim vonjem. Koliko strahu sem občutila in sramote preživela, ker so me imeli za umazanko. Da ne govorim o tem, da je marsikateri moški narobe razumel vonj po hormonskih motilcih in si domišljal, da me tako privlači, da kar smrdim od strasti! Kemija, a ne med nama, med mano in plastiko, ki sem jo nevede pojedla skupaj s hrano … Skoraj se mi je zmešalo od groze, ker sem mislila da me privlači sprijen perverzni preračunljiv plešast moški z ničevim značajem, ker se mi takrat ni niti še sanjalo o hormonskih motilcih, telo je pač oddajalo razglašene impulze tjavdan zaradi hormonskih motilcev. Koliko poniževanj in sprenevedanja sem bila deležna s strani zdravnikov, ko so me pošiljali k psihiatrom in me imeli za hipohondra, češ, da si smrad le domišljam. Vedno sem bila kreativna in sem v vsakem življenjskem obdobju kaj ustvarjala. Odkar so se mi pojavili simptomi, se ukvarjam samo še z njimi. Opravljam v bistvu delo, ki bi ga morali drugi, ni moja dolžnost raziskovati bakterije! Ubili so me do te mere, ko si sploh ne drznem več upati na ozdravitev, saj si ne smem preveč domišljati, da bi tokrat antibiotiki prijeli. Razočaranje po drobcu upanja bi me treščilo ob tla bolj kot kdajkoli prej.

Nerodnost mi ne bo preprečila spregovoriti o svojem organu. To ni zgodba o njem, temveč realnost stanja v našem zdravstvenem sistemu na področju zdravja žensk, ki nas z mojim primerom in neštetimi drugimi, o katerih se molči, uvrščajo v dežele tretjega sveta!