Piše: Matej Krajnc

Modrijan, 2018 (prevod: Anuša Trunkelj)

Umetnik, iznajditelj, filozof … vse te oznake da Vincijevega talenta je Bramly uporabil že v podnaslovu knjige, da bi ne bilo pomote, kaj in kako je z da Vincijem. Zanj je seveda slišal vsakdo, ki je končal osnovno šolo; morda ne podrobno, morda bi ga tudi kdo zamešal s soimenjakom di Capriom, kar sem svojčas že doživel, a zdaj je čas, da zapolnite vrzeli s knjigo, monografsko naravnano, ki želi med drugim približati tudi tisti del Leonardovega življenja, o katerem morda vemo najmanj … in ki nas tudi nekako nikoli ni zanimal, niti nismo po naključju naleteli nanj. Kot vsi geniji je bil tudi da Vinci po eni strani izjemno fokusirana, po drugi pa na vse strani razvejana osebnost z bojaznimi, strahovi in podobnimi nevšečnostmi, na katere zaradi že prislovične veličastnosti legendarnih imen radi pozabljamo … da jih imajo, namreč. Knjiga tako osvetli njegovo družinsko življenje, seveda pa ne pozabi na dosežke; tiste, s katerimi si je ustvaril ime in tudi kakšne, ki jih malce slabše poznamo. Čemu nisem bolj neposreden in ne postrežem tudi s primeri? Ker ima pričujoča knjiga skoraj 600 strani. Kar pomeni, da ne bi rad drobil po nepotrebnem – vzemite si čas zanjo.

Kot vemo, je imel da Vincijev genij tudi svoje temne strani (na “stroje, ki sejejo smrt” smo v knjigi opozorjeni večkrat), a kot pove prevajalka v spremni besedi, si je treba zapomniti tiste, ki so človeštvo postavile za več korakov naprej, z željo, da ne bi nikoli več šlo za več korakov nazaj. Če ste pristaš ekstenzivnih opomb, bo knjiga tudi po tej plati za vas. V osrednjem delu knjige je v posebnem bloku vključeno tudi slikovno gradivo, ki prinaša bolj ali manj znane, a za tovrstno izdajo nepogrešljive podobe da Vincijevega ustvarjanja. In če govorimo o njegovem delu, seveda ne more umanjkati doba, česar avtor ne pozabi in ga ves čas izdatno umešča v širši zgodovinski kontekst, ki ga zaznamujejo vojne med mestnimi državami, Francozi v Milanu, pa tudi, kar bo za dandanašnje kulturne razmere morda še posebej zanimivo, številni pokrovitelji, ki so vzdrževali finančni temelj da Vincijevega genija.

Kako dobro torej poznamo znamenitega Leonarda? Verjetno bi on sam vrnil protivprašanje, kako dobro poznamo sebe. Naj bosta torej to izhodišči za začetek branja, čeprav je teh seveda precej več, a nekje moramo začeti. Prešeren je začel pri Homeri, Bramly pri “krogu zrcal”. Podoba, ki strmi v nas z naslovnice, je nekolikanj biblična; seveda, kaj pa smo pričakovali! Znanstveniki … Izumitelji … Ha ha ha …