Lusterdam: Lepo mi godrnjaš

Piše: Matej Krajnc

samozaložba, 2018

Knjizica

Ko se zberejo filmarji, ki tudi muzicirajo, nastane bend. Tako nekako bi v kratkem stavku lahko opisali genezo Lusterdama. Resnica je seveda nekoliko daljša, a vseeno, srž smo, se zdi, zajeli. Vena Jemeršiča, basista zasedbe, poznamo kot snemalca in režiserja, Hieronim Vilar, ki je večinski avtor, ritem kitarist in pevec, je tudi režiser (in montažer), Mirko Medved, glavni kitarist (klaviaturist, buzukist, harmonikar) je iz sveta risank, bobnar Jure Volgemut pa “mojster luči”, kot so zapisali v enem od zapisov ob izidu pričujoče plošče.

Vsi zgoraj navedeni ustvarjalci imajo glasbeno kilometrino, kar se pozna v izvedbi posnetkov, ki so pred nami. Vilar je povedal tudi, da gre za sožitje besed in glasbe, za “notranjo harmonijo med besedami in glasbo”. Za zvočni del umestitve teh besed so štirje prijatelji izbrali speven pop-rock, ki se mu pridružijo najrazličnejše zvočne palete; slišimo nastavke countryja, rokenrola, tudi kak trši udarec, ki spominja na čase grungea, vse skupaj pa je produkcijsko brezhibno povezano v albumsko celoto. Zasedba je povedala tudi, da že pripravlja nove pesmi, bilo jih je že tudi moč slišati, a saj nismo pričakovali, da bi Lusterdam delovali zgolj kot “projektna superskupina”. Zadevo so vzeli resno, hkrati pa se ne pretvarjajo in se ne grejo “scene”. Želijo biti slišani, zato svojih pesmi tudi niso vrgli v veter, želijo pa, kot pravijo, tudi nekaj povedati. Kar je v teh časih seveda dobro.

Radijska uspešnica Lepo mi godrnjaš, ki naslavlja album, je lep dokaz, da glasba Lusterdamovcev ne bo preslišana. Besedilo je hudomušno, v njem srečamo klasične pop-rockovske pejsaže, ki na svoj način satirizirajo rokersko hedonističnost in njene posledice na domači fronti, a plošča ni zgolj kak melodičnejši hommage barskorockerski izkušnji, pač pa združuje tudi drugi dve fronti (pop)rockovskega miljeja: ljubezen in angažiranost. Primera prvega sta denimo Mesec in Sonce, drugega Amerika, ki pa je naperjena naravnost v sredo in tudi jezik besedila ne išče več poetične izkušnje, ampak udari: Kdaj bo že konec, / vse od Normandije se počenjajo morije / pizda kdaj? Ta neposredni sentiment pokaže, da se Lusterdamovci ne skrivajo za kakšnimi metaforami ali drugačnimi simboličnostmi. Vzemimo kitaro, recimo bobu bob in to oblecimo tako, da bo poslušal in slišal še kdo drug.

Čista bivanjska plat (zunaj ljubezni, seveda) je najbolje zastopana v komadu Brki, ki nekako povzema sodobno mentaliteto in razmerja med ljudmi, ki iz tega izhajajo: Po istih ulicah se vozimo, / na istih mestih se ustavljamo, / redko le kdaj / podamo si dlan … (…) Brez sramu, čisto na dnu / hodim po vodi, / štejem čas, ko se vozim čez vas / in si popravim brke. In kolektivni semenj ničevosti se ne konča in ne konča … Zato bo v prihodnje treba še godrnjati.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.