Andrej Makuc – Podobe

Piše: Marija Švajncer

ANDREJ MAKUC – PODOBE

Slovenski pisatelj Andrej Makuc je pri Spunku, gimnazijskem kulturnem društvu: Gimnazija, v Zbirki Senior v Slovenj Gradcu objavil knjigo Podobe (2018), svoje sedmo izdano delo. Knjiga je sestavljena iz sklopov Čezmejne, Prostočasne in Učiteljske, uvrstiti bi jo bilo mogoče v spominsko prozo. Spomini so prepredeni z avtorjevim primerjanjem življenja v bivši skupni državi Jugoslaviji in današnjim v samostojni Sloveniji, vrednotenjem in religioznimi implikacijami. Da je knjiga celota kratkih zgodb, bi veljalo samo delno, saj se njihova vsebina ponekod preliva med seboj, pripovedovanje in popisovanje sta tesno povezani in prepleteni.

V pisateljevem pisanju je opaziti zanimivo dvojnost: po eni strani piše humoristično, zabeljeno z ironijo, sočnimi, narečnimi in sproščeno nazornimi izrazi, po drugi strani pa so očitni globina, skoraj filozofska, zlasti etična spoznanja, nostalgija, vživljanje v različne življenjske usode in svojevrstna religioznost. Čeprav individui iščejo svoje poti in se pri tem spotikajo in klecajo, naj bi bilo nekje nad njimi nekaj višjega, zato so sami videti kot del božjega načrta. K Bogu se zatekajo z molitvijo, vendar pa tudi dvomijo in iščejo odgovore na usodna vprašanja ter si prizadevajo, da bi vztrajali tudi tedaj, kadar so okoliščine z njimi neprijazne in ogrožajoče. Čisto mogoče je, da so izreki, na primer: Človek obrača, Bog pa obrne, in opisi, kako se med neurjem Bog hudo krega in se oglaša s svojim srdom, samo slikovito izražanje. Če se pojavi vprašanje, ali bi bilo mogoče Boga ugnati, bi to najbrž pomenilo, da Bog torej je.

Andrej Makuc, Podopbe, 2018

Avtor je kritičen do dogajanja v Jugoslaviji, prav tako do enostranskosti, kapitalistične podivjanosti in potrošništva v novi državi. S humorjem slika zaprtost nekdanje države, pomanjkanje nekaterih izdelkov ter poskuse, da bi tisto, česar ni bilo mogoče kupiti doma, poiskali in dobili onstran meje. Duhovito piše o tihotapljenju, zapletih na carini, trenutkih, ko se je komu posrečilo, da se je izmuznil budnim očem carinikov, strahu na meji in pripetljajih, kadar so uniformiranci koga zalotili pri prepovedanih poskusih in ukrepali, kot je tedaj predpisovala uradna zakonodaja. Makuc slikovito popisuje, česa vsega so se ljudje tedaj domislili, da bi čez mejo pretihotapili tako zelo zaželeno blago – od pralnega praška, kave, riža in toaletnih izdelkov do hlač iz džinsa, gradbenega materiala in aparatur za predvajanje glasbe.

Omeni tudi, da je bilo v tistih časih marsikaj mogoče izvesti z zaupanjem. Če kupec na primer ni imel dovolj denarja, da bi poravnal račun, mu je prodajalec onstran meje omogočil, da je to storil kdaj drugič. Tveganje se mu je obrestovalo pri naslednjih nakupih. Zaupanje je vladalo tudi v šoli: učiteljice in učitelji so lahko sami sestavljali maturitetna in druga vprašanja, ki naj bi pokazala znanje učencev in dijakov, zunanjega nadzora tedaj še ni bilo. Prav izguba zaupanja je eden od pojavov sodobnega časa, meni avtor. Nenehno nadzorovanje in bedenje nad tujim ravnanjem naj bi omogočili domnevno urejeno in pravšnje življenje. Pisatelj dokazuje, da vse skupaj nikakor ni tako preprosto.

Drugi pol vsebinske polarnosti pomeni pisanje o znani pisateljici, dramatičarki in odvetnici Ljubi Prenner. S sočutno in s svojevrstno osebno prizadetostjo Makuc prikaže njeno življenjsko zgodbo, dvojnost moško-ženskega v njej ter ovire pri uresničevanju in uveljavljanju njene osebnosti. Obudi spomin na manj znano kratkotrajno ljubezensko vez med Ljubo Prenner in srbsko pesnico Desanko Maksimović, prikaže moč in učinkovitost v odvetniškem poklicu, pošteno in humano prizadevanje za ljudi v stiski ter pomoč pri nezavidljivih in neprijetnih dogodkih, težavah in zapletih. Avtor v knjigo uvrsti tudi (Mono)dramske slike Dosje Prenner, v katerih celovito prikaže umetničine življenjske postaje, pogovor z Bogom, skepso in iskanje same sebe, željo po sprejemanju okolice in ljubezni, ki je ne bi bilo treba skrivati. Doda angleške pesmi, na primer Summertime (Poletni čas) Janis Joplin, francoski šanson Non, je ne regrette rien (Ne, ničesar ne obžalujem) Edith Piaf v slovenskem prevodu, kantavtorsko skladbo Iztoka Mlakarja, pesem Lili Marlen, srbsko pesem in molitev v latinščini. Pisatelj pravi: »A samo za ljubezen gre v tem našem življenju – brez nje je vse drugo nič.« (str. 132) Ljuba Prenner je bila tragična osebnost. Celo pri srečanju z pisateljem in duhovnikom Ksaverjem Meškom je imela občutek, da prijazni in razumevajoči človek, sicer ves blag in topel, ne more skriti predsodkov o njenem videzu (naj mi bo dovoljeno nekoliko osebno obarvano pojasnilo: po babici Mariji Pučko, rojeni Meško, moj rod sega prav do Ksaverja Meška, saj je bil babičin stric, dobrotnik, ki je moji mami, revni kmečki deklici, prinašal vsakovrstne knjige, da jih je lahko brala na paši in si je kljub očetovemu nasprotovanju, ki ji je rad navrgel, da si s papirji ne bo služila kruha, širil obzorje in jo intelektualno bogatil). Ljuba Prenner je v svojem odvetniškem prizadevanju hotela poznati resnico, lagala bo že sama, je hudomušno pripomnila, saj se je v pravniških zadevah včasih pač treba zateči k laži. Slišati je bilo nekako takole: ti meni resnico, jaz tebi pravico. Ko je uspešno sklenila pravdo, je možakar, ki ga je obvarovala pred kaznijo, rekel, češ, kakšna poštena baba, in čisto vseeno mu je bilo, če je ded.

Avtorjev slog je razgiban in slikovit. Naravo opisuje z bogato metaforiko, domiseln je v dialoškem prikazovanju, z izbranimi besedami oriše človeške značaje, šegav je, kadar piše o njihovih slabostih, pomanjkljivostih in napakah. Andrej Makuc briljira v besednih igrah, povezovanju domnevno nezdružljivega, smešnih skovankah, združevanju banalnega in privzdignjenega ter namigovanju in norčevanju. Kratka proza je zasnovana zanimivo, bralno vznemirljivo in notranje napeto. Posebna pisateljeva odlika je torej humor: nagajivo povezuje prefinjene izraze, tujke in inovativne besedne zveze, prizanesljiv je in pronicljiv, nič človeškega mu ni tuje.

Razbrati je mogoče tudi zakladnico avtorjevega znanja in razgledanosti, saj duhovito obnavlja znane verze – od Prešerna do Kajuha, domislice iz svetovne literature ter omenja vidne osebnosti, politične prelomnice in nepozabne filme. S filmom je pisatelj, kot priznava, v usodnem ljubezenskem razmerju. Zazdi se mu, da freudovski uboj očeta v trenutku vstopa v neizprosnost samote, prešine ga prometejevska usoda in uzre hudobne Mengelejeve oči. Kljub intelektualizmu včasih preklinja s sočnimi kletvicami, prevzetimi iz južnih krajev. Ko ga na meji pri nedovoljenem početju razkrinka carinik, pa molči kot kak Solženicin. Prav politiki se noče izogniti; kritičen je do tega, kako se skupnost polašča posameznic in posameznikov, ne mara togih predpisov, biča okorele oblastnike in njihovo samovoljo.

Avtorjeva proza je psihološko poglobljena. Med drugim verjame v prirojenost izkazovanja moči nad slabotnejšimi kot obliž za pridobljene rane. Prepričan je, da je hierarhija med učlovečenimi živalmi zasnovana na porazdelitvi. Omenja znane osebnosti, na primer kantavtorja Andreja Šifrerja, ki ga varnostnik zaradi sproščene zunanje podobe ni hotel spustiti v dvorano, v kateri se je namenil nastopiti, slikarja Zlatega Praha (Zlatka Praha) in druge. Bralno očarljivi so odlomki, v katerih piše o učiteljskem in profesorskem delu. S primerom učiteljice Ivane Tušnik dokazuje, da je otroke mogoče pritegniti z izvirnimi, domiselnimi, duhovitimi, vznemirljivimi in nenavadnimi metodami. Učiteljica si je vsak dan izmislila kaj novega in otroci so z navdušenjem vsrkavali njene modrosti in znanje. Seveda pa so tudi prosvetni delavci krvavi pod kožo. Ko se z avtobusom odpravijo na izlet po Sloveniji, se kaj kmalu začno obnašati kot tisti, ki jih v razredu mirijo in jih skušajo utišati, od njih pa se razlikujejo le po tem, da malce preveč posegajo po opojnih pijačah, po vincu, ki v potrtih prsih up budi, kot jih je poučil naš veliki pesnik in so si to v svoji pedagoški vnemi prav dobro zapomnili.

Dogajalni prostor je Koroška, čas pa sedemdeseta in osemdeseta leta preteklega stoletja. Kljub kritičnosti do povojnega dogajanja in razvoja do osamosvojitve, pisec omeni, da je bil to čas, ko olika še ni veljala za stigmo servilnosti in ponižnosti, za kar jo skušajo razglašati dandanašnji. Avtorjevo vrednotenje ni črno-belo, saj tudi v tolikokrat kritizirani Jugoslaviji po njegovem mnenju ni bilo vse samo slabo. Delavec je tedaj še nekaj veljal, sam je imel državo kljub kritičnosti še vedno v čislih in po svoje celo rad. Kot profesor je v razredu še naprej trmasto razpredal o velikih besedah, kot so: domovina, jezik, kultura, preteklost, oprimki, identiteta in podobnih. Naučen je, da najslabša od vsega domovina vendarle ni, po drugi strani pa ne gre pozabiti, da lahko država človeku ukrade celo zdravo pamet. Pisatelj dahne: »Hudič je s to državo. Sama ne da, ker nima. Ko pa poskrbiš zase, hoče od tega nekaj imeti tudi ona.« (str. 30)

Podobe pisatelja Andreja Makuca so tako spominska kot tudi osebno obarvana literatura. Ker je njegovo pisanje z vsebinskega in slogovnega vidika kakovostno, bi moral biti v našem kulturnem prostoru bolj znan in cenjen. Na zavihku zadnje platnice so navedeni naslovi njegovih del, in sicer: kratka proza Spominjam se … A že? (1995), roman Norci (2000) ter knjige kratke proze Oči (2001), Šolniški kruh (200), Antigonce ali Klijini okljukčki (2010) in Šolske obujene (2017). Nova knjiga Andreja Makuca bo bralkam in bralcem polepšala dan in jih razvedrila.

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.