Piše: Martija Švajncer

BOJAN MACUH – POLEMIKE IN RAZMIŠLJANJA

Bojan Macuh, slovenski sociolog, pisatelj in doktor znanosti s področja edukacijskih ved, je pri Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo v zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo z naslovom Polemike in razmišljanja (2018). Macuh je avtor številnih knjig z znanstveno, strokovno in umetniško vsebino. Pri Kulturnem centru so mu izdali več del in z njimi je postal hišni avtor. Grafično zasnovo knjige je opravil Peter Dobaj, naslovnico je oblikoval Romeo Štrakl.

Predmet novega Macuhovega dela so problemi družine, partnerskih zvez in medosebnih odnosov, družbe na razpotju ter šolstva, vzgoje in izobraževanja. Avtor v svojem pisanju, ki ga ima sam za esejistične zapise, povezuje bogate izkušnje iz svoje pedagoške dejavnosti, osebno obarvane dogodke in znanstveno raziskovanje. Opozarja na razdvojenost med ideali in resničnostjo, razgalja težave v medčloveških odnosih, išče rešitve sporov ter načrtuje prihodnost, v kateri bi moralo biti čim manj nasilja. Navaja termine in definicije iz novejše strokovne literature, hkrati pa je njegovo razmišljanje jezikovno razgibano in slikovito, tu in tam skoraj literarno, tako da bodo njegovo novo knjigo radi vzeli v roke tudi ljudje, ki si želijo širiti obzorje in si prizadevati za boljšo družbo. Avtor posamezna ožja vprašanja in pojave postavlja v kontekst širše družbe in v razmerje do dogajanja na svetovnem prizorišču.

Vsebinsko je teoretikova knjiga vezana na obdobje med leti 2010 in 2016. Nekateri njegovi predlogi in pobude so se uresničili. Macuh je natančen, kar zadeva statistične podatke, saj s številkami potrdi svojo tezo, da je v nekaterih odnosih, na primer partnerskih, marsikaj narobe. Med drugim navaja število sklenjenih zakonskih zvez in starost mladoporočencev. Ker se vse preveč zakonov konča z ločitvijo, je prepričan, da je poglaviten in prvi pogoj v intimni zvezi prijateljstvo, za katero se je treba nenehno truditi. Kadar se odnos razruši, se začne porajati nekakovostno vztrajanje v paru, ki ga Macuh imenuje vegetiranje. Ljudje si želijo biti srečni in prav evdajmonizmu pisec pripisuje velik pomen. Noče privoliti v to, da postajamo čedalje bolj apatični, nedostopni in brezčutni, zato si načrtno prizadeva, da bi prispeval svoj delež v spreminjanju družbe na bolje. Svojo prosvetljensko nalogo utemeljuje argumentirano in strokovno poglobljeno, včasih pa tudi zdravorazumsko in na deklarativni ravni.

Pravi, da je življenje sicer lepo, vendar se ne zavedamo, kako zelo je kratko. Kljub kritičnosti ostaja optimist in verjame v uresničitev srečne partnerske zveze, bodisi zakonske bodisi izvenzakonske, heteroseksualne ali istospolne.

Družino umesti v postmoderno družbo in odkriva novosti v njenem obstoju. Vznemirja ga položaj žensk v sodobni družbi, zato se v svojih trditvah pridružuje stališčem in pobudam feminizma. Zaustavlja se pri vidikih rojevanja otrok, skrbi za dom, karieri in vlogam posameznih družinskih članov. Kritičen je do vsega tistega, kar ženske ovira pri osebnem uresničevanju in uveljavljanju v družbi. Marsikatero gorko izreče na račun moških in jih poziva, naj bodo do žensk spoštljivi tako v teoriji kot v praksi. Vživlja se v njihovo krizo srednjih let in jim svetuje, kako jo je mogoče prebroditi in zaživeti polno življenje. Verjame v učinkovitost pohvale ter spodbuja k vzajemni solidarnosti in pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Velik pomen pripisuje humanitarni dejavnosti.

Zamisli se nad dejavniki, zaradi katerih se otroci in najstniki znajdejo v klobčiču medvrstniškega nasilja; rešitev problema vidi v ustrezni socializaciji. Zaupa v moč in učinkovitost vzgoje in družbo poziva k odgovornosti, hkrati se zaveda, da so otroci v marsičem ogledalo družbe. Če jim bodo odrasli za vzor in če bodo taki, da se bodo lahko po njih zgledovali, bo marsikaj drugače.

Skrbijo ga predsodki in stereotipi, zavzema se za multikulturnost, človekove pravice in spoštovanje ustavnih določb. Nasprotuje izključevanju ljudi, ki so kakor koli drugačni. Dopušča istospolno partnersko zvezo, za neprimerno pa ima možnost posvojitve otrok v taki zvezi in umetno oploditev ene izmed lezbičnih partneric. Svoje zavračanje utemeljuje z besedami: »Govorimo o otroku. Človeku, ki enkrat več ne bo mogel odločati o svoji usodi. Ta, da se mu dodeli istospolna starša, pa bi bilo tudi za sodobno, civilizirano družbo, morda vseeno preveč. Če bi to bilo ‘biološko determinirano’ za ženske sprejemljivo, bi bilo za moško partnersko zvezo neizvedljivo. In tukaj tudi takšna družba, ki uzakoni pravico do otrok istospolnim partnerjem, pade na izpitu v celoti.« (str. 83) Vseeno pa nikakor ne trdi, da dve ženski in dva moška ne bi bila sposobna, dovolj dobra in primerna starša, temveč zapiše, da morda celo primernejša, »… saj statistike kažejo, da heterospolne zakonske zveze ena za drugo propadajo, da je vedno več izvenzakonskih zvez, enostarševskih družin itd.«. (str. 83) Kakšen je potemtakem pravi odgovor?

Avtor načenja še veliko aktualnih tem in vprašanj. Njegov premislek je izzivalen, saj navrže vprašanje, ali je moški žrtev ženskega nasilja. Omeni varno hišo za moške, ki jo je kot zatočišče zanje v Mariboru uredil Aleksander Kamenik. In kdo je tisti, ki moškega ogroža? Avtor navede naslednjo definicijo: »Ženska je človek ženskega spola. Če gre za mlajšo žensko, ji rečemo dekle ali deklica.« (str. 111) Enemu izmed poglavij da naslov Spolnost? Hm, o tem pa ne bi … (tudi sicer uporablja medmete). Slovenski narod po njegovem mnenju ni zavrt, je pa sramežljiv in nerad govori o tem, kar dvojice počnejo med rjuhami. Pisec premišljuje o ljubezni, spolnosti in seksualni svobodi ter spodbuja h kakovostnim medčloveškim odnosom. Svari pred alkoholiziranostjo družbe, išče razloge za samomore in piše o življenju starostnikov v tretjem življenjskem obdobju. Verjame, da tudi ta čas prinaša marsikaj zanimivega in spodbudnega. Za pravo izbiro, s čim se bodo starostniki in starostnice v tretjem življenjskem obdobju ukvarjali, se je treba le odločiti.

Ker tudi sicer pripisuje velik pomen vzgojno-izobraževalni dejavnosti (avtor je bil vrsto let pedagoški delavec, daljše obdobje tudi ravnatelj), se zavzema se za to, da bi državljansko vzgojo uvedli tako v osnovno kot v srednjo šolo, bodisi kot samostojen predmet bodisi kot integrirano in medpredmetno tematiko. Glede vprašanja o uvedbi verouka v šolo citira latovščino iz bloga zgodovinarja Jožeta Dežmana (Dežman Zvezi združenj borcev za vrednote NOB pripiše katekizem, govori o frakciji titoističnega malikovalskega kulta). Macuh je kritičen do politike in njenih odločitev v obdobju, ki ga analizira.

Avtorica Predgovora doc. dr. Marija Turnšek Mikačić pravi, da je Macuhova strokovna monografija Polemike in razmišljanja napisana odlično, saj lahko bralci dobijo bogat in jasen odgovor na vprašanja o pomenu družine, partnerske zveze, medosebnih odnosov, o družbi na razpotju ter o problemih šolstva, vzgoje in izobraževanja.

Marija Švajncer

Marija Švajncer