Kapital je kultura

Piše: Samo Kavčič

Ne, nisem se zmotil v vrstnem redu besed v naslovu. Če bi napisal kultura je kapital, potem bi se verjetno vsaj bolj komercialno usmerjeni kulturniki strinjali z mano. Toda, da si drznem napisati, da je kapital, ta umazani predmet našega poželenja na eni stani in oglodano jabolko spora med levico in desnico na drugi,  torej, da je ta kapital kulturna kategorija? Za to trditev pristašev zlepa ne bi našel. In vendar je.

Kapital pomeni vložek, ki prinaša manjše ali večje redne dohodke. Omenjena lastnost oziroma bolje rečeno zmožnost kapitala je sicer pogojena s kulturno ravnjo oseb, ki so v kapitalskem odnosu udeležene, a gre v tem pogledu samo za uporabo oziroma potrošnjo neke kulturne ravni in ne nujno za njeno produkcijo. Po mojem skromnem prepričanju navade in odnose, ki jih kapital s produkcijo rednih dohodkov morda ustvarja lahko sicer imenujemo kultura a jih ne moremo imenovati za Kulturo z veliko začetnico, kar bi, glede na pompoznost naslova, lahko pričakovali. Kultura, tista z malo začetnico, ki jo kapital v svoji sodobni obliki ustvarja je kultura rentnikov in kultura mezdnih delavcev. Prvi se valjajo v denarju in pravzaprav ne vejo več, kaj bi si še izmislili, da jim ne bi bilo dolgčas. Drugi se na vse načine trudijo postati del prvih. Nič posebno navdihujočega, nič takega, kar bi želeli naučiti svoje otroke. Ta skromna raven kulture, ki jo kapital v svoji najpogostejši obliki ustvarja pa pade pod vsak nivo, če vzamemo v obzir še koruptivne prakse, ki se jih poslužujejo eni in drugi, da bi, prvi ohranili svoj status in drugi pridobili. Sedaj vas, spoštovani bralec, verjetno že pošteno muči vprašanje, kje se torej skriva z z veliko začetnico napisana Kultura kapitala.  Naj vam odgovorim.

Kapital za svoj nastanek in reprodukcijo po pravilu potrebuje odrekanje ali zadržanje. To odrekanje oziroma zadržanje je rdeča nit in skupni imenovalec vsega kar je v človeštvu kulturnega. Impulzivna dejanja nas vedno vračajo v živalsko kraljestvo. Po mnenju enega najbolj znanih antropologov Claud Levy-Strauss-a so se naši predniki odmaknili od svojih opicam podobnih sorodnikov takrat ko so začeli uveljavljati prepoved incesta, torej zadržanje oziroma odrekanje nagonskemu nagnjenju navzkrižnega parjenja. Kulturni ljudje se, začenši s spuščanjem vetrov, v družbi zadržimo mnogih naravnih potreb. Lahko bi našteval še naprej. Predpostavljam, da bi nekateri moderni performančni  umetniki zagotovo oporekali moji tezi, a kje piše, da je vsakršna “umetnost” tudi kultura.

Naj se sedaj vrnem k kapitalu. Torej, odrekanje takojšni potrošnji je tisto, kar neko vrednost najprej sploh ustvari kot trajnejšo dobrino. Po izvorni definiciji kapitala je v naslednji fazi potrebno tudi odrekanje posesti nad to vrednostjo v korist posojilojemalca oziroma v blagovni menjavi najemnika. Ta kulturna komponenta kapitala je tudi njegovo pravo bistvo. Ideologija, ki kapital vidi predvsem kot vzrok razrednega boja na relaciji kapitalist in mezdni delavec je zato zgrešena, saj tisto ključno lastnost kapitala hote ali nehote zakriva in posledično v praksi pogosto tudi uničuje. Obstajajo namreč mnog oblike kapitala, ki ne vodijo v klasične mezdne odnose in potrošniško družbo, pri čemer sploh nimam v mislih propadlih socializma in komunizma.

Vse to pa še ne pomeni, da je sodobni družbeni red, ki ga popularno imenujemo kapitalizem Kultura z veliko začetnico. Dandanes se pod zastavo kapitalizma s ponosom ne postavljajo niti desničarji. Kapitalizem je tudi za mnoge izmed njih samo nujno zlo. Sodobni kapitalizem in kapital nimata skoraj nič skupnega iz treh razlogov:

  1. privatno lastništvo naravnih virov in iz tega izhajajoče direktne in indirektne rente so škodljiva usedlina sužnjelastniškega in fevdalnega reda in po mnenju večine ekonomistov začenši z najbolj citiranim “kapitalističnim” ekonomistom Adamom Smithom bi jih bilo potrebno odpraviti, saj škodujejo razvoju produktivnega kapitala. Že sama uvrstitev naravnih virov v kategorijo kapitala je z vidika kulture odrekanja in zadržanja vprašljivo, saj so naravni viri nastali brez človekovega vložka.
  2. v sodobnem “kapitalizmu” umetno natiskan denar (angl. fiat money), brez odrekanja daje bankirjem neskončno večjo moč in vpliv vis-a-vis lastnikom kapitala.
  3. sodobna socialna država s svojo močjo in praksami negira odrekanje in zadržanje na eni strani s tem, ko streže kapricam volilnega telesa, ki se ne želi odrekati in na drugi strani s tem, ko preferira koruptivni kapital, torej tak, ki je bil pridobljen z goljufijo in brez odrekanja vis-a-vis produktivnemu kapitalu.

Kje torej najti in povzdigniti kulturni kapital z veliko začetnico?

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.