Piše: Tanja Jerebic

V zadnjem mesecu pospešeno prebiramo o pasteh spletnega kriminala. Povod preventivnih akcij za osveščanje javnosti je sprožil pretok denarja iz Slovenije proti eksotičnim deželam. V zadnjem mesecu prejšnjega leta in v letošnjem januarju je odpotovalo na lepše dobrih 200.000 €. Ko so organi pregona preiskovali sumljivo visoke zneske nakazil v tujino, se je izkazalo, da ne gre za pranje denarja, temveč za ljubezenske prevare. Žrtve so bile starejše osamljene gospe s polnimi denarnicami in dokaj milimi življenjskimi zgodbami; človek s slabimi izkušnjami postane rahlo sumničav, ljudem ne zaupa več, zato ga je težje speljati na led in nemogoče obdržati na njem. Načeloma pa reveži nismo bolj varni pred sleparji …

Predlansko poletje se mi je na Facebooku pridružil mlad fant iz ’Alžirije’. Prijateljstvo sem odobrila, ker sva bila vključena v isto filozofsko skupino. Nekaj časa je tiho spremljal mojo aktivnost preko socialnih omrežij, nakar se je začel oglašati preko Messengerja. Predstavil se je kot študent angleščine na počitnicah v Kanadi. Bil je zelo razgledan, angleški in francoski jezik je obvladal tekoče, zato se mi ni zdel sumljiv. Svojega obraza ni nikoli skrival, pretežno sva govorila v živo preko mobilnika, redkeje sva si dopisovala, če so bile motnje v povezavi preveč očitne. Že na začetku sva razčistila, da sva lahko samo prijatelja, najin pogovor je bil skrajno vljuden.

Postopoma je postajal vse zahtevnejši, kar naprej bi čvekal. Ko se je vrnil s počitnic, se je brat ’ponesrečil’ z motorjem in več ur skupaj sem ga tolažila, ko je v bolnišnici čakal, če bo sorojenec preživel. Ta dogodek se mi je naslednji dan zdel komaj verjeten, zato sem postala pozorna na njegovo obnašanje; težko bi si človek ob družinski tragediji želel tolažbe prijateljice, ki je ni srečal nikdar v življenju.

Kmalu mi je postalo jasno, preverjal je mojo odprtost in zmožnost emaptije do sočloveka. Po dveh tednih ’prijateljevanja’ je postal posesiven do te mere, ko sem ga morala prekinjati z izgovorom, da me tišči na stranišče, če sem si hotela odpočiti od nenehnega govorjenja. Telefon je kar naprej zvonil, kasneje je vibriral, ker sem izklopila zvok. Nekega dne sem mu najavila, da imam naslednji dan »day off«, želim ga preživeti brez družbe. Zaradi vse večje izčrpanosti so mi prosti dnevi prešli v navado. Iz moje rešilne bilke je začel zbijati neslane šale …

Nekje med opisanimi pripetljaji se je spomnil, da bi študiral v Mariboru, naj preverim pogoje za vpis. Znanje slovenskega jezika je obvezno, ni jih izpolnjeval. Na zadnji stopnji prijateljevanja mi je omenil poroko, ne bi mi bil v breme, šel bi k stricu v Francijo, je še dodal.

Ne morem reči, da sodi zgodba k klasičnim ljubezenskim prevaram, kajti napadalci priredijo manipulacijo za vsako žrtev posebej. Utrujena sem zablokirala njegov profil in telefonsko številko. Ko sem na koncu preverjala njegovo aktivnost na socialnem omrežju, je lovke stegoval že po naslednji žrtvi, znanko sem posvarila pred njim. Nobene potrebe ni, da v isto luknjo padamo druga za drugo …

Ne obsojam ga, ker je želel boljše življenje, mogoče bi na njegovem mestu tudi sama bežala, v resnici ne vem o njem ničesar. Vendar ne morem dopustiti nasilja nad sabo; odnos je bil neiskren, manipulativen in postajal je vse bolj nevaren.

Nekako v istem obdobju so mi začeli vdirati v Facebook račun, kakšno leto se vsiljivcev nisem mogla znebiti. Niti IP-naslovi niti prijavljene naprave niso bile moje. Poldrugo leto kasneje vidim hekerje na vsakem koraku. Tako izkušnja spremeni človekov odnos do sveta.

V zadnjem mesecu sem naložila tri različne Linux sisteme, dva sta temeljila na kodi Ubuntu, na enem mi nek program ni delal. Na zdajšnjem mi je po dveh tednih spet prenehala delovati internetna povezava. Nekaj sem preverjala v konzoli in opazila, da Upravljalnik omrežja za konfiguracijo uporablja NetPlan. Če bi naložila nov Linux in internet ne bi delal, ne bi bilo to nič novega za odprtokodni sistem. Šokantno je, da varnostne posodobitve sesujejo omrežje ter iz starega ifupdown načina preklopijo na NetPlan, ki ga moraš sam usposobiti, da deluje. Ker uporabnik o tem ni nič obveščen, išče staro orodje, ki ga ni več v sistemu. Torej se najprej vpraša, kdo ga je izbrisal … Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, se pa sliši dokaj grozljivo, da se tudi na programerje, ki so poosebljen red, rutina in predvidljivost, ne moreš več zanesti …