Piše: Matej Krajnc

Warner Bros., 2019

“Nigga run, nigga run / Go back where you come from / Nigga run, nigga run / Go back where you come from / We don’t want, we don’t want your kind / We think you’s a dog born / Fuck you, I’m America’s son / This is where I come from / This land is mine …”

S temi besedami Gary Clark Jr. podpre refren v naslovni pesmi svojega novega albuma, kjer naravnost pove, kar mu leži na duši: “dežela svobodnih” je tudi v 21. stoletju vse prej kot to, a česa drugega pod taktirko, ki dandanes narekuje “ameriški utrip”, niti nismo pričakovali. Rasizem se opravičuje s “svobodo govora”, gradili naj bi se zidovi, ki naj bi “prave Američane” varovali pred t. i. “tujerodnimi” … Betsy Ross se tako zelo boji, da bi kdo prestopil meje, da hoče zid – no, ta zid bi morali zgraditi že pred nekaj stoletji, ko so zemljo staroselcev začeli krasti in odtujevati predniki taistih, ki se zdaj bojijo za svojo. That’s the way the world goes ’round, bi rekel John Prine. Nam vse to morda zveni domače?

Gary Clark Jr. govori pravzaprav o vseh, ki še vedno niso pokapirali zlatega pravila “deli in vladaj”. Njegova nova plošča je tudi glasbeno nadvse udarna, a vendar ne gre za kak klasični blues, soul, funk ali karkoli takega, v kar bi ga kdo morda rad popredalčkal – gre za vse to. Kot se Gary ne bo pustil omejevati pri svojih državljanskih svoboščinah, se ne bo pustil omejevati pri obleki, ki jo nosi njegova glasba. Pesmi so tako umazano bluesovske kot funkovske, rockovske in elektronske. V ospredju je grmeča kitara (urbano in ruralnobluesovska), pa tudi beat, ki praviloma narekuje vzdušje komada. In na začetku naslovne pesmi slišimo v ozadju ruralni blues, ki nato prerase v elektronsko-električnega in v pravo kitarijado deklariranja svobode, ki res kaj šteje. Pod video je nekdo zapisal: “Woody Guthrie would be so proud!” Damn right!