Piše: Matej Krajnc

Litera, 2018

Avtor je protagonista pričujočega biografskega romana osebno poznal, a to ni zgodba o druženjih in pomenkovanjih, tudi ne zgodba o starejšemu in mlajšemu pravniku – gre za zgodbo o človeku, ki je pomembno zaznamoval naš družbeni prostor skozi večino 20. stoletja. Najbolj ga seveda poznamo kot športnika z dvajsetimi osvojenimi medaljami, olimpijca, ki se je še pri stotih štemal in delal stoje, pri tem pa ohranjal tudi moč duha. Poznamo ga tudi kot poskočnega skoraj stoletnika, ki je navdušil na otvoritvi olimpijskih iger v Atlanti leta 1996. Pričujoča knjiga je seveda (tudi) knjiga o njegovih športnih dosežkih, vendar pa nam morda še bolj kot to plat predoči tisto morda malce manj znano, zelo osebno, intimno, družinsko. Leon Štukelj kot družinski človek, tudi kot domoljub, čeprav z občasno naivnimi političnimi gledišči (zlasti zanimiva je zgodba po 2. svetovni vojni, ko mu je oblast zaradi stoičnosti belila lase, mu prepovedala opravljati pravniški poklic, on pa si je potihem želel vrnitve kralja), a ta gledišča, kot rečeno, temeljijo na prepričanju v vrednote, ki si jih je zastavil (tudi predstavnika oblasti, ko ga ta pride opozorit na dom, odpravi na poseben način), zato je za dojemanje Štuklja kot človeka seveda pomembna in odločilna širša slika, zlasti že omenjena stoičnost (disciplina), ki je vredna občudovanja in je tudi ključna za vse njegove dosežke. Ta človeška, stoična plat Leona Štuklja je pravzaprav pravi protagonist pričujoče knjige, ki ni zgolj pripoved o človeku; je pripoved o človeku in času, v katerem je živel, o ljudeh, ki so živeli z njim in okrog njega in družbi nasploh, ki se je spreminjala iz te v ono družbeno(politično) ureditev.

Biografski roman, smo zapisali. Na platnicah pa so pri založbi dodali, da smo z njim dobili “še en, tokrat literarni poklon Leonu Štuklju”. Na več kot dvesto petdesetih straneh Leon Štukelj ves čas prihaja pred nas z velikimi koraki, z dialogi, ki želijo posneti njegov govor, kot ga poznamo (iz medijev) ali pa tudi ne, na koncu pa je avtor dodal še nekaj svojih misli. “Leon je bil trši kot jeklo,” zapiše, a na koncu ugotovi, da je bil kljub vsemu tudi človek, ki je moral oditi, ko je prišel njegov čas. In njegov čas je bil radodaren. “Na vsa svoja ravnanja je lahko vplival, le na zamah s koso naslednice Morane ne.” Pa vendar: pozabimo na Morano in se spomnimo na Abduramana. “Stoja na krogih” je preživela te in one ovire in šla v anale. To rekši, lahko spet začnemo od začetka, s Prologom.