Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2019

Pesnik in prevajalec Miha Avanzo je jubilejnih 70 let praznoval (tudi) z izdajo nove pesniške zbirke, prve po štiridesetih letih, kajti ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja je zaradi prevajalskega in drugega dela kot pesnik obmolknil. A lažje je pesnika spraviti iz pesmi kot pa pesem iz pesnika in pričujoča knjiga prinaša izbor vsega, kar je tozadevno ustvaril, pa kot dodatek še nekaj novega gradiva, ki je nastalo … in zdaj znova nastaja, zato bo iz njegove pesniške suknje bržčas padlo še kaj. Tega se veselimo, Avanzo namreč sodi med najbolj zanimive pesnike t. i. avantgardne generacije, cenijo pa ga tudi nekateri, ki jim tovrstni eksperimenti niso bili tako zelo blizu. A imenovati Avanza avantgardista bi bilo tako, kot če bi Dylanu rekel, da je izvajalec folk glasbe. Medtem ko nekateri njegovi sočasniki niso znali odpreti vrat v širše pesniške svetove, je Avanzo vedno gledal v številne spektre obzorij. Mojster jezika se ni zadovoljil s čisto igro in raziskovanjem znotraj nje, temveč je obzorja jezika širil v različne intertekstualne svetove, kjer je, če preparafraziramo Borisa A. Novaka, pomen donel in donenje pomenilo več, kot bi kdo lahko pomislil. Ravno zato je njegova pesniška govorica še vedno živa in sveža; pesmi iz prve zbirke Pravica skazica (1973) niso dandanes nič manj sočasne kot ob nastanku. Nove pesmi jih dopolnjujejo, zlasti z intimnim aspektom, ki ob novoobjavljenih haikujih pride še toliko bolj do izraza. Štirje razdelki novih pesmi ob treh izbranih iz prejšnjih zbirk lepo uravnajo Avanzov pesniški opus in nudijo nov odskok. Pesnik pred nami ni zgolj duhovit in jezikovno žmohten, z naslovom knjige nam daje možnost raznih izbir popotovanja po njegovih pesmih. Lahko ga vzamete tudi dobesedno, a zdi se mi, da boste brez tega bolj pristno dojeli razsežnosti njegovega pesnjenja. Igor Divjak njegovo nekdanjo poezijo v spremni besedi označi med drugim tudi kot “ready-made” in podrobno razloži, kako se pesmi prilegajo definiciji. Nove pesmi izkazujejo izkušnje, ki pridejo z leti, zlasti nekakšno umirjenost, ki se večkrat umakne radoživosti izpred štiridesetih in več let, ali pa jo na svoj način dopolnjuje. A to je, kot rečeno, tudi stvar posameznega bralca.