Piše: Matej Krajnc

Interscope, 2018

Kaj zapisati o četrti različici “franšize”, ki je obetala postati še ena multioskarjevska eskapada (kot Bohemian Rhapsody, ki jo rešuje zgolj prepričljiva igra Ramija Maleka), a je nato ostala praznih rok (Bohemian pa ne)? Združila sta se Bradley Cooper in Lady Gaga, kar ni nič nepričakovanega – oba sta namreč slavni osebnosti, Cooper igralsko, Gaga pevsko, ampak saj tudi v prvih treh različicah niso igrale ravno neznanke in neznanci. Kljub temu je razsodba, da prvima dvema različicama nobena poznejša ne seže, po Levstikovo, niti do pasu ne, kaj šele do brade, čeprav je Kristofferson v trojki bil v vlogi rokerja zelo prepričljiv (in tudi sicer je, priznajmo, boljši dramski igralec kot Cooper), komadi in splošen vtis pa sicer nekolikanj pocukran, a hej  – Streisandova s svojo nonšalanco (ko jo je hotela uporabiti) in Kristofferson s svojo prepričljivo robustnostjo sta, vsak po svoje, filmu dala vsaj nekaj ostrine, ki v pričujoči različici umanjka, čeprav sicer nimam nič ne proti Cooperju (imel je nekaj zanimivih in zabavnih vlog) ne proti Gaga (ki si upa tudi kdaj poeksperimentirati). A če je v prvi različici bila glasba, kar je je bilo (Buddy Clark), tipično klasično orkestrska (za trideseta) in v drugi precej temačna (The Man That Got Away), najnovejšega soundtracka ne reši ničesar, saj Cooper ni Kristofferson, ki je s svojim hripanjem nekako “ošilil” slabe komade iz trojke, Barbra pa … je pač odpela svoj Evergreen, nič presenetljivega za njen opus sedemdesetih, a manj vpijatsko kot Gaga in ni se trudila posegati na področja, ki ji nekako ne grejo od rok, denimo francoski šansoni, kjer se je treba le malce bolje naučiti fonetike jezika in dinamike petja. Streisandovi je ponavadi vsaj približno šlo od rok skoraj vse, od muzikala preko šansonov in Laure Nyro do čistega popa, čeprav je bila pri slednjem zvečine slišati osladno in patetično, sploh v duetih z Gibbom, a Gaga se dere in nekako ne najde svojega pravega mesta v teh pesmih. Bradley bi lahko izpadel bolje, a na koncu je tudi v proslulem hitu Shallow zgolj popevkar, kar Kristofferson ni nikoli bil, James Mason še manj (ker ni pel). To samo po sebi še ni slabo, a tudi pop muzika (ki naj bi bila menda tudi country in hard in tako naprej, a saj vemo, kako je danes s tem) iz pričujočega filma se sliši bolj šablonsko kot bi od tandema pričakovali. Lepo (pre)produciran pop, a nič kaj več kot to.

Film je pri občinstvu potegnil, vsaj sprva, pri nagradah ne, dvomim pa, da bo ostal v tako kultnem spominu kot prva tri poglavja. Morda se motim in se bom čez leta z veseljem popravil, če se. Gaga in Cooper na naslovnici plošče morda nista videti tako zelo osladno  kot Barbra in Kris, a Lady res ne sme nikjer več zapeti La Vie en Rose, če to misli storiti tako, kot je na plošči. Razen če sem spet spregledal kakšno odločilno malenkost … Medtem pa se Elvis verjetno še vedno sekira, da ni igral v trojki. Kristofferson pa ne, verjetno se je zabaval celo na fotošutingu.