ORKESTER PSOV

(iz knjige Od Studencev do Nove vasi, mariborska popotovanja 1997-99)

Po ulici hitim domov,
od vsepovsod orkester psov.
In dirigent: Hov Karajan.
Kje si, maestro? Dober dan!

Ne vidim frakov in trobent.
Večer je težji kakor cent.
Najprej en hov, nato pa dva,
za njima pa vsa ulica.

Prav vsaka hiša psa premore,
fini si ti, moj Maribore!
Strah me je, da rožljam s kostmi!
Sam sem, vsenaokrog pa psi!

En se oglaša kakor Mišo,
kot Daniel za drugo hišo.
Za tretjo alt. Dietrich Marlene?
Ne. Pudlica, če sem pošten.

Eni psi so kot violine,
a neuglašene, da te mine,
drugi so pavke, tretji gong,
prav pestro je, don’t get me wrong!

A kaj, ko se zobje bleščijo,
a kaj, ko dlake jim sršijo!
In jaz, koščen, jim bržčas ugajam …
A žilav sem, predolgo trajam …

Pasji orkester me požira
in ni več daleč do večera.
Po obedu izpljunejo očala
in nekaj brade … Lepa hvala!

Matej Krajnc

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.