Piše: Melanija M. K. Lamerov

V sredo sem ravno parkiral pred kliničnim, ko sem videl Skaja, ki se je ravno napotil do svojega kolesa. Hitro sem izstopil, zaklenil avto in stopil do njega. »Hey, greš na kavo?« sem ga povabil. Razmislil je »pa ja, lahko,« je odgovoril in zaklenil nazaj svoje kolo. Usedla sva se za isto mizo kot prejšnjikrat. »Eno podaljšano in eno s smetano« sem naročil natakarici takoj, ko sva vstopila na teraso. Pogledal me je in se mi nagajivo nasmejal, ker sem naročil tudi zanj. »Skaj, drznil sem si …« sem mu rekel, iz torbe vzel revijo, ki je ravno izšla in mu jo podal. Gledal me je, ni vedel kaj mislim. »Stran 44,« sem dodal. Odprl je, gledal, listal. Potem je videl novo temo. »Objavil si moje mnenje pod svojim člankom?« je začudeno vprašal in me gledal z velikimi očmi. Pokimal sem »ja, tako dober si. In hočem, da tudi drugi vidijo to,« sem se pojasnil. Bil je brez besed, »hvala,« je veselo izustil.

»Veš, nekoč sem poznal možakarja. Moder mož je bil. Rekel mi je, da včasih ljudje podzavestno in nevede označimo, kar je naše, označimo svoj teritorij. Ko sem bil prisoten na tvoji operaciji, sem bil prvi letnik specializacije. Kot manjvreden mulec v primerjavi z uglednimi zdravniki, sem lahko stal dva metra stran od operacijske mize in spremljal poseg. Zdravniki niso vedeli, kaj bi naredili s tvojim očesom, tveganje je bilo veliko. Sploh ne vem kako sem zmogel izustiti svoje mnenje na glas, vendar sem ga. Dva zdravnika sta se mi začela smejati, tretji pa me je pogledal, se razsvetljujoče nasmehnil in potrdil poseg, ki sem ga predlagal. Šokiralo me je in kasneje se mi je zahvalil, da sem gledal izven okvirjev. Velik pritisk je bil na meni, saj do konca operacije nismo vedeli, ali bo ta postopek res najmanj škodljiv. Ves nervozen sem čakal ob tebi, da si se zbudil. Zadoščanje, da sem imel prav, je bilo neverjetno. Od takrat naprej vedno poslušam svoj instinkt. A vedel sem tudi, da ni bilo le to. Ko sem po operaciji čakal ob tebi, te opazoval in prvič zagledal tvoje oči, sem vedel, da me je k tebi vlekla tudi neka druga sila. Ne vem, koliko verjameš v usodo, a tudi ti, Skaj, si nekako označen od mene« sem se mu izpovedal. Pozorno je poslušal vse moje besede, razmišljal, kaj mu govorim. Hotel je nekaj reči, pa ni.  Z roko je slonel na mizi in si ob mojih besedah nevede nežno pobožal veko levega očesa. Pogledal sem na uro, čas je bil, da grem. Plačal sem kavi, vzel revijo, ki mi jo je vrnil Skaj in vstal. »Trojka, to je bil razlog št. 1,« sem mu rekel in se mu nasmehnil.

»S«

Ostal sem sam, gledal za njim z metuljčki v trebuhu. Vlekel me je k sebi, me pridobival na svojo stran. Bil sem razdvojen med svojo srečo, ki sem se je iskreno povedano prekleto bal in srečo ter zadovoljitvijo drugih. Ni me bilo strah samo očeta, mnenja družine ali na splošno ljudi. Bal sem se razmerja samega. Zavedal sem se, da Dion ni enkratna avantura.

Očeta in mame še ni bilo doma, ko sem prišel. Vrgel sem se na posteljo in poklical Jona. Ajda me je slišala in je čez nekaj časa prišla k meni v sobo z Elfom. Zadovoljno se je ulegel na posteljo k mojim nogam in naju poslušal. »Nekaj bi te rada prosila« mi je nervozno rekla Ajda. »Ja…« sem rekel,  takoj mi je bilo nekaj sumljivo. »Rabila bi te, da bi šel z mano, želim si piercing, pa rabim polnoletnega družinskega člana. Mama bi mi dovolila, a vem, da ne bi mogla skrivati pred očetom in oče itak ne bi bil za,« mi je žalostno pojasnila. »A tako. Uh Ajda veš, da nisem ravno pristaš tega. Kje bi ga pa sploh imela? Saj ga bosta videla slej kot prej,« sem ji odgovoril. Nagajivo se je nasmehnila. »Hmm…v bradavici,« je tiho rekla. Šokirala me je. »Ok, a ni za to malo prezgodaj, tvoje prsi se še razvijajo,« sem ji oporekal. »Ne, sem se pozanimala, nima vpliva« je dodala. »Itak bom drugo leto polnoletna in si ga bom v vsakem primeru dala, ampak sedaj spomladi je ravno pravi čas, ker grem letos na morje šele konec septembra. Naslednje leto pa končam s srednjo šolo in bom itak takoj šla kam,« me je prepričljivo prosila. »Ok, bom šel s tabo. Kdaj pa?« sem vprašal. »V ponedeljek bi bilo super,« je odgovorila in skočila name v zahvalo.

Po večerji sem pomival posodo, med tem ko sva se z mamo pogovarjala. »Skaj« je oče rekel strogo iz dnevne sobe. Trznil sem. Mama je opazila. Pogledala me je in zavzdihnila. »Kaj se tako dereš Anton«, ga je opomnila. »Kaj je?« sem ga nejevoljno vprašal in že videl, da v roki drži medicinsko revijo. Lahko bi vedel. »Zakaj pa nisi povedal, da imaš objavo v članku?« me je vprašal. »Ah, vsi smo morali napisati mnenje, pa so potem izbrali najboljšega, sploh nisem vedel, daj pokaži …« sem se hitro izgovoril. Še mama je prišla zraven in vsi skupaj smo bulili v moj del v reviji. »Čestitam,« je navdušeno rekla in me poljubila na lice. Oče je samo pokimal in pritrdil »v redu je, ja«.

Zvečer sem pred spanjem razmišljal o vseh momentih z Dionom, o vseh njegovih besedah. Na sebi sem čutil njegove ustnice, ko me je poljubil na tilnik, dotik njegove roke, ko je pobožal moje lice. Kar kocine so se mi postavile pokonci, ko sem obujal občutke, ki jih je povzročal mojemu telesu. Vzburil sem se, ležeč na boku sem si predstavljal, kako je Dion za mano. Dražil sem se, divjal in bil nežen. Čisto me je prevzelo, glasno sem vzdihnil, ko mi je prišlo in je izliv izbruhnil iz mene.

Zjutraj sem se zbudil in imel spet slabo vest zaradi samozadovoljevanja. Komaj sem se upiral, da ne bi spet padel pregloboko, kot včasih, ko sem si ga zdrkal do desetkrat na dan, ko sem se vzburil samo zaradi sanjarjenja o njem.

Diona skoraj celo izmeno nisem niti srečal. Slišal sem nekaj o sestanku. Dan sem prvič preživel z dr. Bagarjem. Spet sem šel zadnji od stažistov iz oddelka. Ravno, ko sem razmišljaj, da bo spet vikend in da pride Jon, me je zmotil Dion. »Hej, kako si,« me je nežno vprašal. »Boljše …« sem bleknil ne, da bi razmišljal. »Aja, ker si me videl,« je dodal in se nasmehnil moji zardelosti. »Trojka, kaj počneš danes zvečer. Prijatelja sta odprla restavracijo, pa mi še ni uspelo iti tja. Bi šel morda z mano na večerjo?« me je direktno vprašal. Obstal sem. Vem, da sem pozabil zapreti usta. Poželjivo je pogledal vanje. Iskal sem razloge, izgovore, pa mi nič ni prišlo na pamet »ja, lahko,« sem potrdil in se isto sekundo jezil sam nase. »Odlično,« je odgovoril in iz žepa potegnil svoj mobitel »povej mi svojo številko, da ti javim uro. Te pridem iskat domov?« je rekel in pogledal postrani. »Hmm ne, poberi me na križišču za v center,« sem hitro odgovoril. Pritrdil je, mi pomežiknil in se odpravil po hodniku.

»Ojoj kam pa ti, da tako dišiš,« me je ogovorila Ajda, ko sem se okoli šeste odpravil po stopnicah. »Hmm na večerjo, z … mmm …« se nisem mogel spomniti nekoga. »Ja ja, v redu je« je rekla in se mi smejala kot opica. »Uživaj, Skaj«.

Oče me je na dvorišču želel ogovoriti, pa sem samo pospešil korak in mu pomahal. Ni se mi dalo pojasnjevati, kam grem. Dobil sem slikovno sporočilo od Jona, njegov velik rdeč kovček s pripisom »že spakiran…«.

Ravno sem prišel do križišča, ko je športni džip modre barve za mano upočasnil. Odprlo se je okno, Dion me je premeril s pogledom in dodal »prisedi«. Takoj, ko sem se usedel se je rahlo nagnil k meni, me ovohal, zaprl oči in zagodel »všeč mi je ta vonj«. »Hvala,« sem sramežljivo odgovoril in nesigurno dodal »nisem vprašal kam pa greva, sem ok oblečen«. Nasmehnil se je in odgovoril »jaz bi te imel raje golega, za v restavracijo bo pa ravno prav«. V trebuhu me je ob njegovih besedah prijetno stisnilo. »Tule živim,« je rekel mimogrede, ko sva se očitno peljala mimo njegove ogromne hiše.

Mizo sva imela rezervirano na terasi. Restavracija je bila moderna in zelo urejena, a ne preveč fancy, takih nisem maral in Dion očitno tudi ne, ker je takoj komentiral, da mu je odleglo, da ni še ena tistih skoraj sterilnih. Naročila sva vino, predjed in glavno jed. Ni bilo pretirane gneče, kar mi je odgovarjalo. »Najprej bi rad razčistil eno zadevo« je rekel Dion in mi podal listek na mizo ter nadaljeval »včeraj sem se testiral, čist sem,« je rekel in me previdno pogledal. Pokimal sem, pozitivno me je presenetil, bil je tako odgovoren. Nisem pogledal izvidov, zaupal sem mu. Nadaljeval je »vem, da si se ti moral testirati pred specializacijo…«. Prekinil sem ga »ja sem se ja, negativen sem. V bistvu pa tako nisem bil z …« sem komaj izustil, ko me je prekinil »v redu je …« in se nagajivo nasmehnil.

»Povej mi kaj o sebi, kaj, kar ni splošno znano«, me je izzval Dion. Pomislil sem »ok, prav. Nikoli nisem nikomur povedal, da nisem šel v medicino zaradi očeta, kot bi vsi pričakovali. Prav tako, kot tudi nisem šel na oftalmologijo zaradi tebe, kot bi mislil kdo. Nisem te iskal, ker nisem verjel, da si resničen. Že od malega so me fascinirale oči ljudi, to je bilo nekaj, kar me je vleklo naprej. Dolgo sem hrepenel za nekimi očmi, enako kot sem točno določene oči preziral. A to sem želel vedno delati, to pač čutim« sem se izpovedal. »To je največ, kar si mi do sedaj povedal,« je navdušeno potrdil Dion. »A sedaj verjameš, da sem resničen? Se zavedaš kako si te želim, kako koprnim po tebi?« mi je postavil vprašanje, na katerega ni pričakoval odgovora. »Verjamem in vem,« sem kratko odgovoril in se posvetil čokoladni tortici pred sabo.

Ravno, ko sem spil še zadnji požirek vina, sem videl, kako je Dionu pomahal moški. Zaletelo se mi je. »Eden od lastnikov,« mi je pojasnil Dion. Šokirano sem rekel »pripeljal si me v restavracijo od bivšega?«. Začudeno me je pogledal. »Saj je na internetu vajina slika« sem jezno pojasnil. »Googlal si me?« je rekel v smehu. »Ja in …« sem mu zabrusil nazaj. »Skaj, glej…« je želel nekaj reči. Odkimal sem »ni važno …« sem ga povsem brez volje prekinil, vstal in odšel iz restavracije. Slišal sem, kako je jezno zaklel.

Obstal sem na parkirišču, držal sem se za kolena in globoko dihal. »Skaj …« je rekel Dion, ko je prišel za mano in me pobožal po hrbtu. »Moj bivši je, skupaj sva bila par mesecev, že celo večnost nazaj. Sedaj hodi z mojim najboljšim prijateljem Benom, zato sem šel v restavracijo, Ben je solastnik. On je edini, s katerim sem bil v zvezi, pa še on ga je sral naokoli in me varal,« je pojasnil Dion. Pogledal sem ga »odpelji me domov, prosim«. Žalostno je pokimal, »pridi« je dodal.

»Hvala za večerjo,« sem mu rekel in izstopil iz avta. Jezno je zabrnelo za njim, ko se je sunkovito odpeljal.

Šel sem pod tuš in skušal zaspati, a sem se obračal vse dokler se nisem opogumil in mu napisal sms sporočilo »oprosti, ker se tako bedasto odzovem … na tvojo iskrenost«.